Sedem Tininih vrhuncev v trinajstih zlato-srebrnih odtenkih

Mazejeva je bila pred desetletjem na smetišču slovenske smučarske zgodovine. Stroka jo je odpisala.

Objavljeno
21. oktober 2016 02.51
maze
Vito Divac
Vito Divac
Ljubljana – Tako kot obstaja sedem celin, sedem morij, sedem mavričnih barv, sedem dni v tednu, sedem nebes, sedem smrtnih grehov in sedem čudes, je v karieri najboljše slovenske športnice vseh časov Tine Maze tudi sedem ključnih tekmovanj, ki so zaznamovale njen izjemni smučarski opus. Na teh postajah je napisala eno najlepših slovenskih športnih zgodb.

V Söldnu je leta 2002 slavila prvo zmago v svetovnem pokalu, na SP v Val d'Iseru 2009 osvojila prvo kolajno na velikih tekmovanjih v karieri, v Vancouvru 2010 prvo olimpijsko, v Garmish-Partenkirchenu 2011 prvo zlato, v Lenzerheideju 2013 veliki globus, v Sočiju 2014 prvo olimpijsko zlato, v Beaver Creeku 2015 pa na svoji najboljši predstavi z dvema zlatima in srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu zaokrožila izjemno kariero.

S trinajstimi kolajnami – po dvema zlatima in srebrnima na olimpijskih igrah v Sočiju 2014 in Vancouvru 2010 ter devetimi na svetovnih prvenstvih (štirimi zlatimi in petimi srebrnimi) – Mazejeva ni samo najboljše, kar je dal svetu slovenski ženski šport, ampak je tudi četrta smučarska vseh časov na največjih tekmovanjih: za Anjo Pärson, ki jih ima 18 (6 na OI, 12 na SP), Nemko Cristel Cranz, ki je pred drugo svetovno vojno osvojila 16 kolajn (1, 15) in Francozinjo Marielle Goitschel s 14 (3, 11).

Za razumevanje Tinine športne veličine gotovo več pove primerjava z njenimi največjimi tekmicami – Hrvatico Janico Kostelić, ki je OI in SP osvojila 11 kolajn (6 na OI in 5 na SP), Mario Höfl-Riesch z 10 kolajnami (4, 6) in Lindsey Vonn z 8 (2, 6). Te številke pa so zanimive tudi zaradi ne tako davne napovedi slovenskih smučarskih strokovnjakov, ki so jo leta 2008 pošiljali na smetišče smučarske zgodovine, češ da nikoli ne bo osvojila kolajne na velikih tekmovanjih, da je njen smučarski vlak odpeljal, da nima socialne inteligence, s katero bi se vključila v slovensko smučarsko realnost, da je pač poraženka, ker ni znala uresničiti svojega talenta. A tudi zato, ker do takrat ni osvojila nobene kolajne na mladinskih in svetovnih prvenstvih. To se je zgodilo po bolečem zdrsu v obdobju olimpijskih iger leta 2006 v Torinu, ki je sicer sledil bliskovitemu vzponu na začetku tega tisočletja.

Nezaupanje stroke, ki je temeljilo zgolj na njeni neprilagodljivosti in koroški samosvojosti, je razumela drugače. Kljubovalna in trmasta, kot je, se ni prepustila malodušju. Globoko v sebi je bila prepričana, da se lahko vrne močnejša, kot je bila kdajkoli prej, da se lahko tudi vzpne na Olimp. Takrat je zato tudi vso sezono le čakala, da prereže gordijski vozel, ki so ga zavozlali okrog nje. Prevečkrat nerazumljena pri svoji ustvarjalni drugačnosti in želji, da izstopi iz povprečnosti in predsodkov, ki so jo obkrožali, se je pogumno in za slovenski šport zelo drzno podala v samostojno smučino z lastno ekipo.

Ko je leta 2009 po zelo napeti sezoni osvojila srebrno veleslalomsko kolajno v Val d'Iseru (po prvem veleslalomu je bila 12.) in nazadnje odložila breme velikih tekmovanj, je postala prava šampionka. Na vseh velikih tekmovanjih je do upokojitve leta 2016 osvajala kolajne.

Želja po »popolnosti« in tekmovalna genialnost

Čeprav so se Tinine športne zgodbe ponavljale v zlato-srebrnem lesku, je bila vsakič drugačna. Športno in osebnostno je rasla, doživljala preobrazbo, širila obzorja. V mladosti je živela sanje, nato pa iskala svet ter mimo vseh pasti sodobnega športa našla pot na smučarski Everest, nazadnje na Olimp. Življenjsko strast, hrepenenje in željo je na smučeh pretočila v neponovljivo harmonijo gibanja.

V času popolne predanosti športu je bila zaradi svoje neposrednosti za vsakdanje ljudi velikokrat »neznosna«. A ne zato, ker je tako želela, ampak jo je neizprosnost športa na najvišji kakovostni ravni prisilil v to. Ničesar ni želela sprejeti, kar bi jo zaviralo in jo uokvirjalo v klišeje povprečnosti. Njena želja po »popolnosti« in tekmovalna genialnost na največjih tekmah se je zrcalila v tem, da nikoli ni popustila v svoji želji, da bo najboljša na svetu. Nikoli pa ni želela biti brezčutna in stroj za doseganje vrhunskih rezultatov. »Lepo in lahko je, ko si na zmagovalni kakovostni ravni oziroma krilih zmagoslavja. Čeprav sem nenehno težila k popolnosti, sem si želela občutiti tudi, kako je, ko ne zmaguješ, ko si slab oziroma, kakšno je to nasprotje dobrega. Če ne bi bilo porazov, ne bi dojela bistva zmag,« je večkrat povedala, ko so jo spraševali, kako doživlja zmagoslavja. Mimogrede: skupno ima v karieri na OI, SP, tekmovanjih za svetovni in evropski pokal ter FIS in državnih prvenstvih 58 zmag.

Tudi, ko je morala biti brezkompromisna bojevnica svetovnega pokala, je v sebi čutila tankočutno Tino iz Črne. Njen pogum je bil vedno racionalno moder, zato nikoli ni bila huje poškodovana, kar je tudi svojevrsten svetovni rekord, ki več kot o tem, kako je bila sama previdna in preudarna, pove, kako jo je treniral Andrea Massi oziroma kako je delovala ekipa aMaze.