Tiskane izdaje
Bischofshofen – Peter Prevc je skupaj s slovenskimi navijači, ki so dodobra napolnili tribune ob izteku skakalnice Paula Ausserleitnerja, uprizoril sanjsko predstavo, kakršno so zmožni le največji šampioni. S prepričljivo zmago je le še potrdil svojo prevlado med svetovno elito in zanesljivo osvojil »zlatega orla« za skupno prvo mesto na 64. novoletni turneji.
Da ga bo tudi v Bischofshofnu težko premagati, je dal tekmecem jasno vedeti že v uvodni seriji, v kateri je poletel do 139 metrov. Njegov neposredni tekmec v dvoboju na izločanje, reprezentančni kolega Anže Semenič (100 m/50.), mu ni nudil pravega odpora, zato pa ga je spet resneje izzval Severin Freund.
Čeprav še ni povsem okreval od padca v Innsbrucku (»Vsak, ki je kdaj grdo padel pri smučanju, si lahko predstavlja, kako se počutim. Ni še odlično, je pa dovolj dobro, da lahko skačem.«), ga je odneslo do 136 metrov, njegov zaostanek pa je znašal 6,5 točke. Tretjeuvrščenega Michaela Hayböcka (134 m), branilca lanske zmage v Bischofshofnu, je ločilo že več kot deset točk (10,7). V finalu so najboljši še stopnjevali svoje nastope: »morski pes«, kakor kličejo Hayböcka, je napadel s 139 metri, zatem je bil Freund še dva metra daljši, s čimer je vnovič vrgel rokavico proti Petru.
Ko se je 23-letni skakalec kranjskega Triglava usedel na štartno klop in se je na velikem zaslonu prikazal njegov ledeni obraz, je med slovenskimi navijači završalo. Najdrznejši so prižgali celo bakle in napovedali Prevčev »ognjemet«. Ko je Peter kot raketa priletel visoko nad hrbtišče, je bilo že jasno, da ga bo odneslo zelo daleč. In res; najboljši skakalec na svetu je jadral in jadral ter sijajen polet končal z lepim doskokom v telemark pri 142,5 metra, s čimer je bil le pol metra krajši od rekorda naprave Japonca Daikija Ita iz leta 2005.
Po pristanku je znova kakor brata Kličko v najboljših časih močno stisnil pesti in se ustavil ob koncu izteka, kjer so ga pričakali reprezentančni kolegi. Robert Kranjec in Anže Lanišek (124 m in 129 m), ki je zasedel 20. mesto, sta ga dala na svoje rame, Peter pa je – ko je pred njegovim imenom in priimkom na semaforju rezultatov zasijala št. 1 za tretjo zaporedno zmago, šesto v sezoni in skupno dvanajsto – dvignil v zrak slovensko zastavo.
Ob pogledu na množico privržencev, ki so njegov podvig pospremili z navijaškim vzklikanjem »kdor ne skače, ni Sloven'c«, je vidno užival. Kakor tudi med poslušanjem dveh Zdravljic – prvo za uspeh v Bischofshofnu, drugo za skupno zmago na novoletni turneji, ki jo je pred njim od naših skakalcev osvojil le še Primož Peterka v zimi 1996/97.
Navdušenja ni skrival niti glavni trener naše reprezentance Goran Janus. »Pohvalil bi Petra, ki je vseh osem skokov na tej turneji opravil z odliko, pri čemer mi je še vedno malo žal Oberstdorfa. Znova je dokazal, da je številka 1 skakalnega športa,« je poudaril slovenski »selektor« in priznal, da je pred finalom razmišljal celo o tem, da bi znižal zaletišče svojemu glavnemu adutu, česar pa nato ni storil, ker ve, da Peter najbolj uživa v dolgih skokih, te pa je dobro pripravljeno doskočišče včeraj tudi dovoljevalo.
Ko je s trenerske tribune opazoval morje slovenskih zastav, je dobil kar kurjo polt. »Če se malce pošalim, je Bischofshofen po novem postal podružnica Planice. Odkar sem trener, takšnega vzdušja v tujini še nisem doživel, pa tudi takšne premoči določenega skakalca ne. Očitno so se prišli navijači poklonit Petru,« je bil ganjen Janus. Za nov vrhunski dosežek je čestital tudi šestouvrščenemu Domnu Prevcu (132 m in 135,5 m), ki je bil zelo zadovoljen s seboj in še toliko bolj vesel zaradi brata (»Upam, da bom tudi sam kdaj tako uspešen.«), ter Lanišku in Juriju Tepešu (126 m in 125,5 m), ki je pristal na 22. mestu. Ob tem se je glavni trener slovenske vrste zahvalil še celotni ekipi sodelavcev, brez katerih – kakor je pribil – ne bi bilo teh uspehov.
