Sostanovalca Laniška tudi kdaj »zbrca«

Peter Prevc je lani v Klingenthalu, kjer se najboljši smučarski skakalci potegujejo za točke svetovnega pokala ta konec tedna, dvakrat skočil na drugo stopnico zmagovalnega odra. Na ekipni preizkušnji je moral z bratom Domnom, Anžetom Laniškom in Jurijem Tepešem premoč priznati zgolj Nemcem, na posamični tekmi pa je za 3,1 točke zaostal le za Norvežanom Danielom Andrejem Tandejem. V areni Vogtland (HS-140) bo 24-letni as iz Dolenje vasi v Selški dolini visoko oziroma daleč meril tudi tokrat.

Kaj vam najprej šine v glavo ob omembi prejšnje sanjske zime, v kateri ste osvojili pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo?

Slika Planice, nato rumena majica in vse drugo.

Kaj vas po vsem, kar ste dosegli v pretekli sezoni, še žene naprej? Novi mejniki, rekordi?

Ne, številke niti ne toliko, bolj navada. Pravijo, da je treba v življenju delati tisto, v čemer si dober in v čemer tudi uživaš. Pri meni so to smučarski skoki, ki so postali moj način življenja. Z veseljem treniram vse poletje, ker vem, da je veliko slabših služb, še posebno za kar sem kvalificiran. Dokler bom dober, moram vztrajati v tem športu in se truditi, da bom med najboljšimi.

Mar sploh pride kakšen dan, ko se vam ne ljubi na trening?

Sem ter tja se mi zdi odveč kakšen popoldanski trening, ko se po kosilu uležem na kavč in zaspim za pol ure. Običajno se takrat zbudim mačkast in se mi sprva res ne da nikomur. Ko pa sem enkrat v avtomobilu, nimam več težav. Na treningu me potegne za seboj vsa ekipa, ki mi da ob slabših dneh hitro vedeti, da ne smem lenariti.

Kaj pa, če bi vas na takšno popoldne poklical glavni trener Goran Janus in rekel, da trening odpade?

Odvisno od tega, kaj bi bil vzrok za odpoved. Če ne bi šli skakat zaradi, recimo, slabega vremena, bi zagotovo šel teč. Če pa bi se trenerji odločili, da moram počivati zaradi dvotedenskih napornih priprav, potem bi pač počival.

In če se ne bi ljubilo trenerjem?

Tega tako in tako ne bi izvedel, ker mi ne bi povedali.

Kateri so vaši osebni cilji, želje v tej sezoni?

Vsekakor si želim še kaj doseči v tem športu, v katerem se vidim še nekaj let, za to pa bom moral tudi v prihodnje nizati dobre rezultate. Prvi cilj je vsekakor ostati med najboljšimi ter uspešno prebroditi vrhunce in njihova nasprotja – nižine.

Zagotovo si želite premagati »prekletstvo« Lahtija in končno tudi tam skočiti na zmagovalni oder.

Da, to bi bilo zelo lepo, še posebno v tej sezoni, ko bo v Lahtiju svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Že nekaj let mi je tam na treningu kazalo zelo dobro, pa se mi potem na tekmi ni izšlo. Upam, da se bo ta trend spremenil, čeprav ne vem več, kaj bi še lahko naredil drugače. Nadejam se, da bom med 22. februarjem in 5. marcem 2017 v dobri formi. V boljši ko bom, manj bom imel težav.

Kakšne so po vašem možnosti za osvojitev pokala narodov, ki ostaja eden od poglavitnih Janusovih ciljev?

Da, Goran že nekaj časa poudarja ta cilj, tudi sam bi rad videl, da bi tudi moštveno kaj dosegli na kakšnem velikem tekmovanju. Kot zakleto na njih niti sam na ekipnih preizkušnjah nikoli nisem posebno blestel. To ostaja ena od skritih želja, kar velja tudi za pokal narodov, za kar pa bo treba imeti na sleherni tekmi po dva, tri skakalce med najboljšo deseterico. Na ta način lahko motiviraš in pridobiš še kakšnega mlajšega tekmovalca.

Ti pa že trkajo na vrata, kajne?

Uf, preveč, zato si ne moremo privoščiti, da bi malo zaspali. Gorazd Bertoncelj kot trener mladinske reprezentance vseskozi pošilja v ogenj nove upe. Tako je lani v svetovni pokal poslal Domna, Bora Pavlovčiča, Tilna Bartola in Žigo Jelarja, na naša vrata je torej v eni sezoni potrkala cela ekipa mladincev.

Ali ste na tekmah v hotelski sobi raje sami ali s katerim od reprezentančnih kolegov?

Skoraj raje sem sam, ker se mi ni treba nikomur prilagajati. Hočeš nočeš moraš paziti, da drugega ne motiš. Da sem bil sam, mi je v prejšnji zimi prišlo zelo prav še posebno na Finskem in v Kazahstanu, kjer sem zelo slabo spal, saj pred eno ali drugo ponoči nisem mogel zatisniti očesa.

Zaradi vznemirjenosti?

Ne vem, toda nekaj je bilo nekje zadaj, čeprav o skokih in tekmah res nisem razmišljal. Zato je bilo dobro, da sem bil sam, saj sem lahko prižgal luč, se usedel za mizo, brskal po računalniku, bral knjigo ... Ko imaš nekoga zraven, sredi noči ne moreš ravno skakati po sobi, saj nočeš, da je naslednji dan še kdo drug zaspan poleg tebe.

S kom pa ste najraje v sobi?

V prejšnjih letih sem bil veliko z Jurijem Tepešem, letos poleti pa največ z Anžetom Laniškom, ki zelo trdo spi in se ponoči veliko premetava, tako da ga lahko malo »zbrcam«, pa mi ne sme zameriti.