Šporn formo gradi le skozi tekme

Lake Louise – Pred Andrejem Špornom je petnajsta sezona tekmovanj v svetovnem pokalu. V smuku tekmuje od leta 2004, resno pa zadnjih sedem sezon. V tem času na svetovni lestvici še nikoli ni bil v tako slabem položaju, kot je letos. Lansko sezono je končal na 46. mestu. Prepričan je, da tako slabo ne more več smučati.

Kaj vas je tako zavrlo, da ste na lestvici FIS padli tako nizko?

Bil je splet zelo neugodnih okoliščin, ki je vodil v povsem porušeno zaupanje v moje smučanje in opremo. Brez tega pa ni mogoče povprečno tekmovati, kaj šele dosegati vrhunske rezultate.

Kako ste si zamisli sezono? Bo še vedno vrhunec Kitzbühel ali ste razširili repertoar. Ni tvegano staviti vsega na eno tekmo?

Nikoli nisem stavil vse na tekmo na Petelinjem grebenu. Na vsaki tekmi poskušam smučati najboljše. Vsak smučar ima proge, ki so mu bolj pisane na kožo in tam lažje doseže vrhunski rezultat. Sem tekmovalec, ki formo gradi le skozi tekme in morda je tudi tu razlaga za moje rezultatsko nekoliko bolj zadržane začetke sezon.

Kako ste pripravljeni?

Po občutkih bi rekel, da dobro. Seveda pa moram poiskati še pravo formo, kar pa lahko le skozi tekmovanja. Že na treningih pa bistveno manj niham, kot sem v preteklosti.

Zamenjali ste opremo. Kako se pri vas obnašajo Stöcklijeve smuči?

Smuči sem zamenjal zelo zgodaj, že pred koncem minule sezone, tako da sem že v pomladnih mesecih imel precej časa za privajanje. Predvsem pri veleslalomu sem moral začeti povsem od začetka, saj mi nove smuči omogočajo tehnično bistveno pravilnejše ter hitrejše smučanje. V vsaki disciplini sem dobil na razpolago nekaj modelov, tako da za zdaj dodatnih zahtev še nisem imel. Največja prednost Stöcklijevih smuči je v mirnosti ter dobrem vhodu v zavoj, kar je zame ključno.

Kako ste se ujeli z novim trenerjem Petrom Penom?

Delal sem že s številnimi trenerji in večinoma koncepti ostajajo enaki, seveda pa ima vsak svoje vizijo ter prijeme. S Penom, trenersko in servisersko ekipo sem se zelo dobro ujel, tako da mu povsem zaupam, kar je zelo pomembno. Morda je bila največja razlika glede na prejšnja leta daljši trening v Čilu ter manj oktobrskega treninga na ledenikih, kar pa je bilo bolj posledica vremenskih razmer ter finančne situacije.

Koliko vam je varčevalni program oklestil priprave?

Poskušali smo varčevati, kjerkoli se je le dalo, vendar ne na škodo kakovosti. Odpadlo nam je sicer nekaj dni treninga v Evropi, vendar glede na vremenske razmere to ni bilo ključno. Najbolj pomembno je, da smo izpeljali ključna treninga v Čilu in Koloradu. Pri meni se varčevanje najbolj pozna ob odsotnosti fizioterapevta, saj sem v preteklih letih spoznal, da je za zdravje mojega hrbta nujna vsakodnevna fizioterapija. To se je na žalost pokazalo tudi med zadnjimi pripravami, na katerih sem moral zaradi prehudih bolečin izpustiti dan smukaškega treninga. Sreča je, da so nekateri fizioterapevti iz drugih ekip prisluhnili mojim prošnjam in mi priskočili na pomoč.

Koliko denarja pa morate prispevati za to, da lahko branite barve slovenske reprezentance?

Po podpisu pogodbe se ukvarjam samo s svojim smučanjem. Dejstvo pa je, da skoraj ves strošek moje sezone nastane med pripravami do prvega tekmovanja. Na tekmah organizatorji krijejo – povrnejo – stroške moje in trenerjeve nastanitve, poleg tega pa dobi SZS še denar za potovanje. Ocenjujem, da me bo prišla sezona približno 8000 evrov. Seveda je to le okvirni znesek, dejanskega bom lahko povedal po koncu.

Kako doživljate vse te reze. Kakšna je prihodnost smučanja v družbi slovenskih športov?

Slabo finančno stanje, nenehna prerekanja in zunanja podoba zveze slabo vplivajo na alpsko smučanje. Že tako imamo zelo majhno bazo otrok, iz katerih črpamo bodoče reprezentante, ob vse večjih zneskih, ki so potrebni za tekmovalno smučanje, pa se je treba vprašati, koliko staršev bo sploh še sposobnih omogočiti svojim otrokom takšno udejstvovanje. Vsekakor nas to postavlja v nezavidljiv položaj v primerjavi s konkurenčnimi državami, kjer veliko vlagajo v razvoj talentov, prav tako pa zagotavljajo najboljše razmere za delo za vrhunske tekmovalce. Že pred nekaj leti smo začeli izgubljati boj z najboljšimi in potrebna bo korenita, vendar premišljena, reorganizacija, da bomo čez nekaj let ali desetletje še vedno uživali ob gledanju alpskega smučanja ter lahko navijali za naše, ki se bodo borili za najboljša mesta.

Pred vami je otvoritev sezone v Lake Louise. Kakšnih posebno dobrih rezultatov v kanadskem Skalnem gorovju niste dosegali. Kaj vam ne ustreza na tem smučišču?

Kot prvo je to tudi ženska proga in je zato ena izmed manj zahtevnih. Vedno sem bil boljši na zahtevnejših smukih, morda ne toliko zavoljo tehnike, pač pa srca. Vedno več tvegam na delih, kjer si drugi ne upajo. Drugo pa so nepredvidljive in skoraj vedno spreminjajoče se vremenske razmere. Ob svojem prvem nastopu sem imel srečo s startno številko in sem podarjene razmere tudi izkoristil. Leta 2010 je bila ena izmed redkih sončnih tekem z enakovrednimi pogoji. Morda pa je čas, da tudi meni v Lake Louise posije sonce ali pihne veter v hrbet.