Tiskane izdaje
Sölden – Dolgo smo čakali nanj in naposled je eksplodiral. Žan Kranjec, edini preostali up v opustošenih vrstah slovenskih »tehničarjev«, je na uvodni tekmi sezone 2016/17 končno uresničil svoj izjemen potencial, na katerega so trenerji opozarjali že nekaj let. Na ledeniku Rettenbach je končal četrti, a dejansko zmagal v bitki s samim seboj.
Nikdar ni bila sporna njegova smučarska nadarjenost niti vrhunske atletske sposobnosti. Ko je leta 2012 v Roccarasu osvojil prvo od dveh veleslalomskih bronastih kolajn na mladinskih svetovnih prvenstvih, je postal slovensko upanje za prihodnost in si oprtal težko breme pričakovanj, ki pa jih zgolj z nadarjenostjo in dobrim smučanjem na treningih pač ni mogel uresničiti. Mnogokrat mu je manjkalo zaupanja vase, bil je negotov, premalo odločen. Potreboval je čas, sezono, kot je bila prejšnja, v kateri je že začutil pravo pot v ospredje. Še leto zrelejši je krenil po njej.
V Söldnu je v preteklih dneh dal vedeti, da meri visoko, in pričakovali smo ga v zanj (že v prejšnji sezoni) povsem realni petnajsterici. Toda na četrtem mestu? »Za take nastope treniramo, živimo. Neizmerno sem vesel, da sem dosegel to, kar sem napovedoval in si želel za to sezono. To je odličen rezultat, na katerega nisem upal pomisliti. Vedel sem, da sem z dvema dobrima nastopoma sposoben priti v deseterico, četrto mesto je še veliko boljše. Kaj pa je treba pustiti še za naslednje tekme, ko bodo padle tudi stopničke,« je smučar iz Bukovice pri Vodicah v cilju kar pokal od samozavesti. Kako tudi ne, z dvema suverenima predstavama, kakršnih pri njem še nismo videli, se je vmešal med najboljše veleslalomiste na svetu. »Na prvi progi je bila postavitev malo lažja in tudi sneg je bil boljši. Nisem smučal slabo, predvsem na strmini in tudi na prvem delu ravnine. Na kakšnih mestih še ni bilo najbolje, a sem bil zadovoljen. Drugo progo so postavili težje, z valovi. Boriti se je bilo treba od vrha do cilja, to sem dobro opravil. Težko bi rekel, da sem imel na progi občutek, da bom prevzel vodstvo, a morda sem bil zato v cilju še bolj vesel, ko sem videl zeleno barvo,« je podoživel svojo tekmo.
Ko je dvignjenih rok prišel v cilj, je premagal tudi enega največjih mojstrov in dolgoletnega idola Teda Ligetyja, ki ga je pohvalil za dobro opravljeno delo, pred njim so končali le Alexis Pinturault, Marcel Hirscher in Felix Neureuther. Slednji je le za pičlih sedem stotink preprečil prve veleslalomske stopničke za Slovence po Urošu Pavlovčiču leta 2001. A nič za to, »sezona je še dolga, še bodo priložnosti.« Zdaj vidi, da nihče ni nepremagljiv in da se lahko približa vrhu. Zdi se, da je bil za to potreben le en manjkajoči delček v mozaiku. Kje ga je našel? »Po dolgem času so bile priprave takšne, kot je treba, počutil sem se, tako kot bi se moral že zadnjih nekaj let. Potem ko sem zmagal v evropskem pokalu, je prišla slaba sezona in mi načela samozavest. Lani sem počasi že prihajal notri. Uspelo mi je v Kranjski Gori, ko sem prvič dobro smučal na obeh progah. Od tam sem nadaljeval, dobro sem treniral, vse je bilo na svojem mestu. Tako veliko lažje napreduješ in lahko greš na tekmo samozavestno. V tem je bila največja razlika,« je povedal še ne 24-letni Kranjec, ki je imel pred tem dolgo dvome o opremi, zdaj pa jih je očitno dokončno premagal. Prav tako tudi tremo, ki ga je načenjala v zadnjih dneh.
»Na prvi tekmi je vedno težko, veš, da si sposoben dobro smučati, a ne veš, kam sodiš, kakšne bodo razmere. Veliko si želiš, zato je olajšanje veliko. Dolgo sem čakal, velik kamen se mi je odvalil od srca,« je še dejal, preden si je privoščil nekaj dni zasluženega počitka, nato pa bo že začel razmišljati o naslednji tekmi. Še pred veleslalomom v Beaver Creeku se bo potegoval tudi za štart na slalomu v Leviju.
