Tiskane izdaje
Ljubljana – Da bi minula pravljična sobota za slovenske športnike še dolgo odzvanjala, je v »podaljšku«, dva in tri dni pozneje, poskrbel še obetavni slovenski telemark smučar Jure Aleš, ki se je v Franciji dokopal do naslovov mladinskega svetovnega prvaka v šprintu in klasiku.
Takšen podvig se je nakazoval že vso sezono. Med pripravami je Jure spremenil način treninga, veliko večji poudarek je namenil prostemu smučanju, s katerim je iskal občutke, ki jih v minuli sezoni ni našel. Obrestovalo se mu je, v tej zimi je s samimi uvrstitvami v deseterico eden najkonstantnejših tekmovalcev, prejšnji teden je s 3. mestom v šprintu v La Plagnu prvič doslej stopil na oder tekme za svetovni pokal. »Tam se je prelomilo, po tem dosežku sem se sprostil in napol že rešil sezono. Odtlej lahko tekmujem brez pritiska,« je pojasnil mladenič, ki se je le nekaj dni pozneje okitil z naslovoma mladinskega svetovnega prvaka v Les Contaminesu.
Najprej v šprintu: »Sprva sem bil malo zaskrbljen, ali bodo preizkušnjo sploh spravili pod streho zaradi zelo mehke podlage, ki pa mi ustreza, saj od tekmovalca zahteva občutek in ne moči. Po prvem nastopu sem bil drugi, v finalu sem se bolj odprte proge lotil pazljivo in končal brez napak. V cilju sem prevzel vodstvo, nato me je prehitel Švicar, ki pa si je naknadno prislužil sekundni pribitek, s čimer sem se zmage veselil jaz.« Včeraj je s sproščenostjo zmagal še v kraljevski disciplini, v klasiku.
Glede na razmere, v kakršnih deluje telemark smučanje pri nas, je njegov podvig vreden še toliko več. Nima serviserja. »Serviser ti res lahko prihrani dosti časa in truda, a smo se že navadili na to, da smo sami za vse,« mirno razlaga 20-letnik z Brega ob Savi. Nima več niti trenerja. »To mi celo bolj ustreza. Dovolj smo stari, da vemo, kaj potrebujemo, lastno telo najbolje pozna vsak sam. Trenerja bi bolj potreboval za spodbudo ob progi, pa za skrb za logistiko in nastanitve,« dodaja. Norvežani, denimo, so organizirani do potankosti, ob progi imajo veliko ljudi, ki tekmovalcem posredujejo informacije, nosijo opremo, skrbijo za transport. Jure ob tem nič ne jamra, nič se ne pritožuje, z vsakim odgovorom bolj pritrjuje, da ni le prvak v telemarku, temveč tudi v skromnosti.
Kot takšnega ga vidi tudi njegova mati Mija: »Zelo je discipliniran, gara za dosežke, z vsem srcem je v športu. Njegovi edini sponzorji smo starši, ki tudi najbolje vemo, koliko odrekanja in prilagajanja je bilo potrebnega, da je prišel do sem.« Ji je kaj žal, da ni ostal raje v alpskem smučanju? »Niti ne. Tam je konkurenca močnejša, težje je prodreti na vrh. Telemark še ni olimpijska disciplina, zato je v javnosti nekoliko zapostavljen,« poudarja Mija Aleš, ki na domačih tekmah svetovnega pokala na Golteh ob progi ponosno vihti slovensko trobojnico.
In če je bilo MSP prvi vrhunec sezone za Jureta (v reprezentanci sta tudi njegov starejši brat Sašo in bratova punca Špela Mičunovič, tako da se mati Mija pošali, da z možem financira več kot polovico ekipe), bo drugi ravno domača preizkušnja čez mesec dni na Golteh. »Popotnica je odlična. Tekma na domačih tleh je vedno nekaj posebnega. Čeravno v tej zimi na Golteh še nismo trenirali in zato nismo v prednosti pred konkurenco, je doma vzdušje le drugačno, sam ga čutim bolj kot spodbudo in ne kot pritisk.«
