Tiskane izdaje
Flachau – Ko so Ano Drev na novinarski konferenci treh najboljših veleslalomistk v Flachauu vprašali, »kje je bila tako dolgo«, da ni že prej stopila na zmagovalni oder, je spomnila na svoje začetke, na OI v Torinu, kjer je z 9. mestom prvič opozorila nase, in sezone, ki so sledile. »Hitro je šlo gor, nato dol in spet gor. Bile so poškodbe, enostavno se mozaik ni sestavil.«
Po premiernem štartu v svetovnem pokalu že pred 15 leti se je med dvajseterico redno uvrščala že v sezoni 2005/06, med deseterico pa prvič napredovala leta 2007 v Panorami. Tedaj je tekmovalno zimo končala kot 19. veleslalomistka sveta, čeprav si je že januarja poškodovala koleno in prvič stopila na pot težavnega okrevanja. Tista sezona je vseeno ostala daleč najboljša dotlej. Vse do leta 2013, ko je po dolgem iskanju spet lahko rekla, da smuča najbolje dotlej, v rekordnem nizu Tine Maze pa je v javnosti vseeno mnogokrat ostala neopažena. Za nameček pa se je tedaj prav na finalu v Lenzerheide ponovil črni scenarij in nova poškodba kolenskih vezi. Tedaj 28-letna smučarka je že bila v precepu, kako naprej, če sploh, podobno se je s koncem kariere spogledovala minulo poletje, ko ni želela več še enega tavanja v megli, ampak nekaj več. Veliko bolj odločna je krenila na nove tekme in četudi začetek ni bil obetaven, so se decembra vsi drobci začeli končno postavljati na svoja mesta. »V tej sezoni je moja največja prednost to, da sem zdrava. Ne čutim bolečin, v tem je glavna razlika. Že v Lenzerheide leta 2013 sem čutila, da sem blizu najboljšim, a nato sem bila spet na ničli. Zdaj že dve leti smučam dobro, že na treningih v prejšnji sezoni sem bila zelo hitra, a ovirala me je poškodba, nisem mogla trenirati, kot bi želela. V tej zimi pa se je končno vse dobro sestavilo,« je dejala o tem, kaj se je spremenilo v primerjavi s prejšnjimi sezonami.
Odkar si je pred sezono rekla, da ji ničesar več »ni treba« osvojiti, tekme dojema drugače. Še posebno je uživala v Lienzu, pa četudi se je razpletlo z odstopom. »Tudi tokrat sem se odlično počutila, ko sem se pognala s štarta, smučka je stekla, ujela sem svoj ritem in ko sem prišla v cilj, sem bila res vesela. Na drugi progi je bilo sicer res težko, sem pa v cilju toliko bolj uživala,« se je še dotaknila veselja v Flachauu in priznala, da je v finalu tokrat vendarle nekoliko tudi stisnila zavoro. »Nisem dobro videla, čutila pa sem, kako me je treslo v smučinah. Vedela sem, da če bom kakšen zavoj preslabo ocenila, se mi lahko zgodi enako kot prejšnjič. Morda v tem pogledu tokrat res nisem šla na progo s stoodstotnim napadom.«
A taktika je bila odlična in dvignjenih rok je proslavljala uspeh skupaj z zelo glasnimi slovenskimi navijači, še zlasti tistimi najbolj zvestimi iz Šmartnega ob Paki. To je bilo idealno ogrevanje pred Zlato lisico. Čeprav ji od domačih terenov veliko bolj ustreza Kranjska Gora, pravi, da »če se je kdaj veselila Maribora, se ga letos najbolj«. Vseeno pa je umirjena in preudarna smučarka ostala zvesta tudi previdni taktiki pričakovanj. Uvrstitev na zmagovalni oder pač noče napovedovati. »Deseterica je zame dober rezultat. Mislim, da ne bi bilo dobro, če bi mi po enem takšnem uspehu apetiti preveč zrasli.« Pa vendar bodo navijači visoke uvrstitve pričakovali. Bo zaradi tega v Mariboru čutila pritisk? »Zdaj, ko sem bila druga, sploh ne. Zdaj bo zame lažje. Glede pritiska je bilo tukaj v Flachauu težje.«
Njenega preboja na stopničke so se z njo veselile tudi tekmice, ki so jo že v Lienzu opogumljale, da bo kmalu prišel čas zanjo. Med njimi tudi Federica Brignone, katere smučanje je Drevova v zadnjem času še posebej pozorno opazovala. Italijanki je to močno laskalo. »Na to sem lahko ponosna. Vem, da smučam drugače kot ostala dekleta. Tudi Ana smuča zelo dobro, že na treningih sem jo videla. Vedno zelo natančno ujame linijo, brez popravkov. Mislim, da bom odslej tudi jaz morala podrobneje pogledati njeno smučanje.«
