To je posebna čast, upam, da ne bom živčna

Ljubljana – Od včeraj popoldne dvoma ni več. Slovensko zastavo bo na uvodni slovesnosti zimskih olimpijskih iger nosila smučarska tekačica Vesna Fabjan. Gorenjka iz Zgornje Besnice pri Kranju bo četrtič nastopila na igrah, tokrat si šteje v izjemno čast vlogo zastavonoše. Hkrati pa ji niso všeč okoliščine zadnjih dni, ki so k umiku od izbora prisilile Jakova Faka. 

Vesna, pred enim tednom ste še tekmovali v domači Planici, ob predstavitvi slovenske olimpijske reprezentance ste bili sredi vrveža v prav posebni vlogi – na uvodni slovesnosti boste vihteli slovensko trobojnico.

Najprej moram reči, da si štejem v posebno čast, da so me izbrali na končnem seznamu med kandidati za to vlogo. Zame je bil od začetka favorit Jakov Fak, v novem načinu izbire sem verjela, da bo večina glasovala zanj. Nato se je zgodilo, kar se je. Poteka glasovanja na koncu nisem spremljala, le ko sem prišla na predstavitev, sem izvedela, da je na koncu odločil »fotofiniš«.

Se boste na petkov večer 9. februarja v Pjongčangu spopadli tudi z živčnostjo?

Upam, da je bo čim manj. Nato pa se bo treba dobro spočiti pred prvimi preizkušnjami.

Kako pa se zdaj s časovne razdalje nekaj dni ozirate k petkovemu dogajanju, ko so nesrečne okoliščine z zlobnimi jeziki odgnale našega odličnega biatlonca od kandidature?

Prav bi bilo, da bi on nosil zastavo. Je izjemen športnik, toliko je že naredil za slovenski biatlon. A nato je prevladalo to, kar nima nič skupnega s športom. Upam in prav želim si, da bi na teh olimpijskih igrah osvojil kolajno za Slovenijo. Verjemite, da bi se nato vsi v državi veselili podviga skupaj z njim. Ni pa prijetno, ko v šport prodre negativna energija, tako kot je v tem zadnjem primeru. Na družbenem omrežju sem zapisala, da potrebujem pozitiven pogled, želim, da bi nas sodržavljani podprli, saj bomo na olimpijskih igrah s ponosom zastopali Slovenijo.

V petek, ko se je naš vodilni biatlonec zaradi podlih podtikanj umaknil od kandidature, ste bili na tujem, na svoji zadnji tekmovalni postaji pred olimpijskimi igrami.

Hočeš nočeš je to vplivalo name. Namesto da bi v miru vadila za sobotni sprint in se zbrano pripravljala, so mi misli uhajale tudi drugam. Tudi zato naslednji dan na startu nisem bila »prava«.

A vseeno ste dosegli sedmo mesto, svojo najboljšo uvrstitev v sezoni?

Že pred dnevi sem vam v Planici dejala, da se prav veselim odhoda v Seefeld, saj naj bi mi bila proga pisana na kožo, tudi tekma s prosto tehniko mi je ljuba. Res je bilo pozneje tako, proga mi je všeč, je razgibana, z veliko drsanja in taktike. Takšen preizkus omogoča realna razmerja moči, ni povsod tako. Vsekakor je tekma, kakršna je bila ta na Tirolskem, zanimiva za gledalce.

Kje ste zapravili uvrstitev v finale, ki ste mu bili tako blizu?

Ni skrivnosti, nekaj dragocenih stotink sem pustila po prehodu v levi koridor. Tam proga še ni bila zvožena, teptalnik je za seboj pustil rebrasto podlago, potegnilo mi je smučko in ni veliko manjkalo, da bi padla. Tam so stotinke za finale šle po zlu, a v športu je pač vedno tako: pred tem se mi je tudi srečno razpletlo, v polfinalu pa sem zapravila nekaj časa …

Na desetkilometrski tekmi pa ste krepko zaostali za najboljšimi. Kaj se je zgodilo?

Seveda sem bila tudi malo utrujena od sobotnega sprinta, s katerim moram biti zadovoljna, čeprav so me, kot sem dejala, stotinke ločile od finala. Nato nas je bilo na nedeljski tekmi 70, startala sem iz zadnje vrste, lahko si predstavljate, kako je, ko se takšna množica tekačic prebija hkrati h kar najboljšemu izhodišču. Iz ozadja ni bilo možnosti za napad. Tudi zato imam precej raje posamične preizkušnje.

Kako se boste zdaj lotili zadnjih dni pred odhodom v Južno Korejo?

Predvsem bi jih bilo treba izkoristiti za kakovosten trening, najbrž kar v Planici. Zelo pomembno je dobro preživeti zadnje dni, res racionalno porabiti čas, kajti takoj ko bomo prispeli na prizorišče iger, bo prilagajanje na nove razmere terjalo svoj davek. Spoznavali se bomo z logistiko, prizoriščem, privajali na časovno razliko ...

Pa ste imeli s tem v preteklosti že težave?

Ha, na vzhodu sem do zdaj tekmovala le enkrat, in sicer na SP v Saporu 2007. Res se ne spomnim, kako sem se takrat počutila prve dni. Na zahodnem delu sveta sem bila pogosteje, kolikor pa sem slišala, je za nas več težav ob prilagajanju na časovno razliko z vzhodom. Ni kaj, lepo bi se bilo kar najhitreje zbrati za OI.

In tam bo vaš cilj?

Težko ga je še natančno določiti. Ne vem, ali bom v postavi za ekipni sprint. Verjamem, da bodo v tej disciplini za nas lepe možnosti visoke uvrstitve. Sprint bo, kar že dolgo vem, v klasični tehniki, ki mi pač ne ustreza. A hkrati verjamem, da bi me lahko razveselila desetkilometrska tekma drsalnega koraka. Na olimpijske igre greš, da dosežeš kar največ.