Tiskane izdaje
Nekaterim je usoda odvzela noge, drugim roke, tretjim vid. A nikakor jim ni odvzela volje. Niti smučanja. V cilju proge v Podkorenu, kjer na Pokalu Vitranc tekmujejo vsi največji smučarski asi, je zato po veleslalomski tekmi svetovnega pokala športnikov invalidov čutiti posebno zadovoljstvo, povezanost in prijateljstvo. Vse bolj ga občuti tudi mladi slovenski smučarski up Jernej Slivnik.
S 16 leti je Gorenjec, ki je paraplegik od petega leta, eden najmlajših v zbrani druščini in pravzaprav še nabira izkušnje v »sedeči« smučarski kategoriji, torej na monoskiju. Sedi na posebni vzmeti, ki je pritrjena na eno smučko, »pilotira« pa s posebnimi palicami, ki lepo drsijo po snežni podlagi. »Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem to prvič poskusil – leta 2009, od tedaj pa vsako leto napredujem,« je najprej povedal o svojih zelo zgodnjih smučarskih začetkih (že pri devetih letih je sedel na monoskiju) in dodal, da je že pred tisto usodno prometno nesrečo, ki je boleče zaznamovala njegovo družino, rad preživljal čas na snegu in se zato s toliko večjim veseljem lotil novega izziva. »Ko prvič poskusiš, je vse težko. Še najbolj loviti ravnotežje. A vztrajati moraš, čim večkrat moraš poskusiti in počasi potem že nekako osvojiš tehniko,« je opisoval nadobudni športnik.
Dolga je še pot v Korejo
Veliko se je naučil od Gala Jakiča, ki je vrsto let predstavljal slovenske barve na največjih tekmovanjih, zdaj pa je končal tekmovalno kariero. »On mi je povedal veliko stvari, saj ima veliko izkušenj, predvsem o tem, kako se pripraviti na tekmo, kako se čim bolj osredotočiti le na smučanje in se ne obremenjevati z drugimi stvarmi,« je pripovedoval. »Smučanje imam tako rad, da me zanj ni bilo treba posebno navduševati.« In tako je smučanje tudi postalo njegov glavni fokus, začel je trenirati in svoje življenje popolnoma podredil športu. To ni bilo težko, je pa moral prej premostiti glavno oviro: dobiti opremo, ki pa je zelo draga. Nekje do 10.000 evrov stane monoski. S pomočjo nagradnega natečaja Vse je mogoče in prizadevanjem Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja so mu že kot 13-letniku uresničili željo in pomagali začrtati pot.
Zdaj razmišlja o paraolimpijskih igrah v Pjongčangu prihodnje leto (in še naprej, seveda). Igre v Južni Koreji so njegov velik cilj, o njih sanja že vrsto let. »Vem, da me čaka še veliko treningov in truda. Zavedam se, da to spada zraven, in ni mi težko,« pravi Slivnik, ki trenira pod taktirko trenerja Romana Podlipnika. Jeseni sta veliko časa preživela na avstrijskih ledenikih, zdaj pozimi je lažje, saj je lahko treniral tudi na domačih smučiščih. Zelo pomembna je tudi telesna priprava. »Vse od nog navzgor moraš biti utrjen, zato se ves čas udeležujem kondicijskov treningov za moč,« je poudaril. Ključna je moč v rokah, na katere se nagiba z monoskijem. So pa roke tudi najbolj izpostavljene poškodbam. Če padeš, največkrat padeš na ramo, tovrstna poškodba pa je lahko toliko bolj moteča tudi v vsakdanjem življenju gibalno oviranega. Toda padci so pač sestavni del športa in tega se Jernej zaveda. »Ko grdo padeš, ti gre marsikaj po glavi, a da bi pustil smučanje, mi ne pride na misel. Za zdaj se nisem poškodoval, upam da bo tako še dolgo tudi ostalo.«
Smučanje ga je spremenilo
Njegov trener Podlipnik poudarja, da 16-letnik lepo napreduje in vztrajno nabira izkušnje. To je za gimnazijca drugega letnika jeseniške gimnazije, na kateri obiskuje oddelek vrhunskih športnikov, zdaj glavni cilj. Tako se z rezultati na tekmah v Kranjski Gori še ni preveč obremenjeval. »Tik pred tekmo sem zbolel, šele drugič sem bil na snegu po bolezni. Hvaležen sem, da sem lahko treniral tukaj dan prej in videl, ali sem dovolj pripravljen. Zadovoljen sem, dal sem vse od sebe in ne glede na to, kakšni so bili na koncu rezultati, sem užival,« je povedal po veleslalomski preizkušnji in dodal, da je bila to zanj ena najtežjih tekem. Teren je eden najzahtevnejših, poleg tega še ni bil povsem pri močeh po gripi. »Na tako visoki ravni tekem od sebe pričakujem samo to, da pokažem, kar znam, da naberem čim več izkušenj, da mi bo tudi na tekmah nižjega ranga lažje.«
Slivnika prihodnji teden čaka še ena pomembna preizkušnja, bližnji Trbiž bo gostil svetovno prvenstvo. Tam še ni smučal, zato bo to izkušnja več. Zdaj edinemu slovenskemu smučarju invalidu, ki tekmuje na tekmah najvišje ravni, so v Kranjski Gori vse dobro zaželeli tudi slovenski slalomisti, ki so tam trenirali pred tekmo v Kitzbühlu. Njegova navijačica je tudi Ilka Štuhec, pa hokejist Anže Kopitar in skakalec Peter Prevc, s katerimi je navezal stik prek socialnih omrežij. Vsi ti mu predstavljajo velik vzor in motiv, sicer pa med svojimi tekmeci občuduje zlasti Američana Tylerja Walkerja, enega najboljših sedečih smučarjev na svetu. »Upam, da bo tudi meni uspelo, da sčasoma postanem čim boljši,« se je še ozrl v prihodnost. Hkrati upa, da bi jo zaznamovalo čim več lepih smučarskih dni. Pravi, da ga je smučanje spremenilo, da je bolj discipliniran. »Hkrati pa se lahko sprostim in uživam. Res mi ogromno pomeni, da se lahko ukvarjam s stvarjo, ki mi je všeč.«
