Trenirajo, kjer si zaželijo, tudi novosti preizkusijo prvi

Kranjska Gora – Ko je Janez Slivnik pred 11 leti zapuščal slovensko žensko reprezentanco, je imel v življenjepisu pet zmag Tine Maze. Pod njegovim vodstvom se je iz drugorazredne veleslalomistke prebila v svetovni vrh. Po osmih letih s Finci je v sezoni 2014/15 postal trener avstrijske moške veleslalomske ekipe, s katero bo vsaj do konca olimpijske sezone. V tej zimi se ponaša s srebrom s svetovnega prvenstva.

Vaš tekmovalec Roland Leitinger je to zimo pred SP na šestih veleslalomih trikrat osvojil točke, največ za 11. mesto. Imel je težave s hrbtom, postal pa svetovni podprvak. Kakšna je formula uspeha?

Je tekmovalec s prefinjenim občutkom za sneg, ne smuča na moč. Upam si trditi, da je na suhem, agresivnem ameriškem snegu najhitrejši na svetu. V prejšnji sezoni je dvakrat dosegel najboljši čas. Sledila je poškodba. Letos poleti ni smučal, tudi kondicije ni mogel trenirati, julija je obnovil težave s hrbtom in izgubil 7 kg mišične mase. Prvič je stopil na sneg 10. oktobra! Njegova sezona je slaba, kolajna s SP jo je popravila. Ker se je v Garmischu spet pojavila poškodba, smo pred SP smučali le štiri dni, a to so bile najboljše razmere na svetu, enake so nas pozneje pričakale na prizorišču SP. Bil je skrito orožje, ki bi lahko na takem snegu presenetilo.

So vam za kolajno namenili kakšno nagrado?

Ni pripadla samo meni, ampak celotnemu trenerskemu štabu, vsem skupinam. Sistem je takšen: na koncu sezone vse uspehe postavijo v en koš. Vsaka zmaga oz. stopničke so vredne denimo 500 evrov. Znesek se pravično razdeli, med vse trenerje enako. Nagrada je enaka solidni slovenski plači.

Kako zagrizeni so vaši fantje?

Zelo! To so profesionalci, drugega jim v močni konkurenci ne preostane. Selekcija je ostra od otroških kategorij. Da bi napredoval do prve ekipe, se moraš ves čas boriti. Z njihovo zagizenostjo nimam težav. Ni debate, da kakšne stvari ne bi naredili. Vsak hoče na vrh.

Je njihova miselnost drugačna od tiste, ki jo imajo tekmovalci, s katerimi ste prej sodelovali? Ali je razlika le v tem, da imajo toliko boljše razmere za delo od drugih?

Razmere so zagotovo boljše, imamo jih povsod, kjer jih potrebujemo. Avstrijci so velik smučarski narod, usmerjen samo v zmagovanje, 10. mesto jih ne zanima. Vrh je zgoščen in če nisi pri vsaki predstavi 100-odstoten, si z majhno napako težko spredaj. Tega se zavedajo in tudi zato je treba trenirati toliko dobrih ponovitev.

Kaj lahko omogočite svojim tekmovalcem, kar slovenskim smučarkam niste mogli?

Slovenci smo bili vajeni improvizirati pri treningih in razmerah. Največja pomanjkljivost v slovenskem smučanju je manjši trenerski štab. Razmere za trening doma niso enake tistim v Avstriji. V Kranjski Gori je mogoče super trenirati, to je naš edini poligon, primeren za tekmovalce svetovnega pokala. V Avstriji se lahko premaknemo, kamor si želimo. Če nam ustrezajo razmere na Tirolskem, gremo tja, če na Štajerskem ali Koroškem, se odpravimo tja, povsod imamo odprta vrata. Tudi smučišča nam gredo na roko. Pogosto si pomagamo z motornimi sanmi, iz cilja na štart potrebujemo minuto. Trening je hitrejši in učinkovitejši. Največjo razliko v primerjavi pa dela konkurenca v ekipi. Ocenjujem, da smo tudi v Sloveniji dobro pluli. Skupina je bila dovolj velika, imela je kakovost, širino, konkurenco. Morda je bilo tedaj malo lažje kot zdaj, verjetno je bilo tudi več sredstev.

Vedno so vam na voljo tudi najnovejše smuči za testiranja.

Drži. Večinoma sodelujemo z avstrijskimi proizvajalci. Vse novosti najpogosteje preizkusimo prvi.

Koliko ljudi šteje vaša ekipa?

V njej je pet tekmovalcev, trije trenerji, fizioterapevt in dva serviserja. Ni nas preveč niti premalo.

Kje se je pa zalomilo, da ste se po odhodu iz finske reprezentance leta 2014 odločili za avstrijsko in ne slovensko, s katero ste se že dogovarjali? Je bil razlog boljša ponudba, ali so pri Smučarski zvezi Slovenije preveč odlašali?

Večkrat sem povedal, da je najlepše in najlažje delati doma, ob ustreznih pogojih seveda. Na Finskem sem delal osem let in napočil je čas za spremembo. Doma se je odpirala možnost, dobil sem občutek, da hočejo nekaj zares premakniti, ampak odziv na SZS ni bil pravi. Veliko stvari smo že postavili, od programa do trenerskih ekip. Niso bile finance tiste, ki so pretehtale na avstrijsko stran, temveč podpora, ki je pri vodilnih možeh SZS tedaj nisem začutil. Če se izrazim po domače, bi lahko rekel, da mi nekaj ni dišalo.

Vaša trenerska kilometrina je sicer večja pri delu z ženskami (9 let) kot moškimi (7). Je bolj stresno delati s prvimi?

Težko bi ocenjeval na podlagi stresa. Žensko smučanje je na drugi ravni, včasih pa je treba delati tudi bolj z občutkom. Pri moških je bistveno več moči, tereni in treningi so drugačni, ogromno se dela na preparaciji snega, pri ženskah pa to ni tako zelo pomembno. Res pa je, da je tudi v ženski konkurenci težko biti najboljši. Morda sem imel srečo, da sem imel dobre tekmovalke, iz njih sem skušal potegniti najboljše. Pri Fincih smo se v moški vrsti nekaj časa mučili. Pri Avstrijcih je povsem drugače; ekipa je večja, cilj je le vrh. Celoten sistem pomeni dodano vrednost, iz katere sem se naučil nekaj dodatnega.

S kom pa se bolj ujamete?

Če me vprašate, s katerim spolom bi raje delal, je odgovor z moškim. Moški svet poznam, vem, kako se odzivamo, vsakič, ko pride do prepira, ga zgladimo v minuti. Morda je to pri ženskah drugače. Če bo le mogoče, bom še nekaj časa ostal pri moškem smučanju.

Kakšne spomine imate na delo s Slovenkami?

To so bili moji trenerski začetki. Hitro sem »padel« v A-ekipo, delo mi ni bilo tuje, vedel sem, za kaj gre. Imeli smo uspehe, stvari so se premikale navzgor, ekipa je bila dobra.

S Tino Maze ste vknjižili 11 stopničk. Je bila vaš največji trenerski izziv?

Tina je zame fenomen. Takrat je bila zelo mlada, ni bila še zvezda oziroma tako uspešna kot pozneje. V njej se je skrival velik potencial, kar nisem vedel samo jaz, konec koncev so za to zaslužni tudi trenerji, ki so z njo delali od otroštva. Očitno smo šli v pravo smer že takrat, vsak je k temu nekaj doprinesel. Verjetno je Tina rojena zmagovalka. Nikoli se ni ustrašila zmagati. Sicer pa je škoda izgubljati besede, njeni rezultati povedo vse.

Dobro sodelujete s Slovenci, pred pokalom Vitranc ste trenirali skupaj v Podkorenu. Vam kdo kdaj potrka na vrata, ker bi se vam rad pridružil? Ali si ne upa, ker ve, da nikogar ne potrebujete?

Nismo tako zelo zaprti. Žan Kranjec denimo smuča dobro in lahko se nam kdaj pridruži na treningu. Sem Slovenec in pomagal bom, ne obračam hrbta. Zgodi se, da nam kakšna ekipa potrka na vrata, se pa to ne dogaja pogosto. Na terenu si pomagamo, to je za vse koristno, pa tudi dobro je videti konkurenco. Moram pa vse odkloniti, če imamo zraven Marcela Hirscherja. Ves čas testira opremo in več kot pet tekmovalcev z njim ne trenira.

Se pogosto povezujete?

Ima svojo ekipo, a naša vrata so mu vedno odprta. Pred prvo tekmo sezone je sodelovanja več, tudi v Ameriki smo skupaj. Njegov program se razlikuje od našega, v januarju ima več slaloma in smo redko skupaj, slišimo pa se.

Po kolajnah na SP je dejal, da ga tudi mladi Avstrijci na treningih ženejo naprej.

Točno ve, kje so čigave prednosti. Smuča na Atomicovih smučeh in verjetno ga zanima tudi, kako deluje Fischer ali Head, zato se nam pridruži. Nismo pa vezani nanj in obratno. Fantje ga spoštujejo, a ga hočejo premagati. Vendar na treningu pogosto ni prave primerjave, ker veliko taktizira.

Kakšen je v vaših očeh?

Kdorkoli bo težko kdajkoli ponovil njegove uspehe. Sicer pa ne opazim pri njem zvezdniškega vedenja. Kot odgovoren za veleslalom določim trenerske položaje na tekmah, smučarji predebatirajo informacije s trenerji, tudi on sodeluje in hoče odzive vseh. Na preizkušnjah deluje enako kot naša ekipa. V hotelih večerjamo skupaj, je normalen fant, ne kaže vzvišenosti, ker je osvojil šest velikih globusov. Povsod ga poznajo in soočanje s tem ni prav preprosto. Tudi zato so njegovi treningi skrbno načrtovani. Nima prav dosti miru. Predstavnika za odnose z javnostmi ima ves čas ob sebi, ta ima vse pod nadzorom. Marcel obožuje smučanje, ima dirkaško srce, vendar ima s številnimi dodatnimi obveznosti včasih preveč vsega.

Vendar pa je vselej profesionalen.

Res je. Drži pa tudi to, da nerad izgublja. V prvem delu sezone je bil večkrat drugi in počasi je imel vsega »poln kufer«.

V čem bi trener, ki enkrat dela v avstrijskem ustroju, lahko našel naslednji karierni izziv?

Morda v avstrijski smukaški ekipi. Kakorkoli, vesel sem, da sem tu, kjer sem. Če ne bi bil pravi, bi se me že znebili. Oboji imamo visoke cilje. V 16 letih sem si nabral veliko znanja, izkušenj, kontaktov in upam, da bom lahko to enkrat prinesel tudi v Slovenijo. Ali se bo to kdaj zgodilo, ne vem, bi pa to bil zame izziv.