Tiskane izdaje
Kranjska Gora – Da bi Tino Maze v cilju pod pohorsko strmino srbele pete, ko bo danes opazovala svoje nekdanje tekmice, se ni bati. Svojo tekmo je pred dnevi že imela v druženju z navijači, pa še tam ni bila prav nič navdušena nad »zaletavanjem v količke«. Pogreša smučanje, tekmovanj pa ne. Četudi so ji ta zlasti v Mariboru dala nekaj najlepših spominov za vse življenje.
Škoda, ker je prav z dvema odstopoma (zelo verjetno) zaključila svojo mariborsko zgodbo, toda ostalih lepih slik je toliko, da ob njih zbledi tudi tisti lanski neuspeh. Sama nanj niti ni gledala tako negativno: »Tedaj sem bila utrujena od vsega in nisem zdržala. Poskusila sem, te padce pa si po svoje lahko razlagam kot uspeh. Saj v svoji karieri nisem nikoli padla, nikdar delala napak, mogoče pa sem si tudi želela kdaj narediti tudi to. Da vidim, ali preživim.«
Kot pravi, domača tekma zanjo nikoli ni bila stresna. »Ko toliko potuješ po vsem svetu, je bilo vedno zelo lepo priti v Maribor. Lepo je vedeti, da imaš doma ljudi, ki te podpirajo in te imajo radi kot osebo, ne glede na rezultate. Tudi tu v Kranjski Gori sem imela zelo lepe občutke, ko mi ni šlo, ljudje pa so sočustvovali z menoj. Da bi čutila pritisk, pod katerim so nekateri pred domačo tekmo, pa nikoli,« se je poglobila v spomine in ugotovila, da je bila pravzaprav na najtežji preizkušnji leta 2013, ko jo je v veleslalomu premagala Lindsey Vonn, sama pa je nato vodila po prvem delu slaloma in morala zdržati pritisk.
Ko je z njo nato Zdravljico prepevalo več deset tisoč grl, se je počutila kot rokovska zvezda. »To je bil verjetno eden najlepših trenutkov v vsej moji karieri. Veliko bolj intenzivno doživetje je zmagati doma, čutiti veselje ljudi. Če gledam skozi šport, mi seveda OI pomenijo več, vendar pa tam ne doživiš te človeške note, ki sem jo jaz v Mariboru.« Na tej progi je v vseh teh letih zakoličila pomembne mejnike in obdobja kariere – od prve uvrstitve na zmagovalni oder leta 2002, do zmage 2005 in velike vrnitve 2009 ter vrhuncev zadnjih let. Vsak je imel svojo zgodbo. »Vsak dan si v drugačnem položaju, doživiš in čutiš lahko več stvari, primerjati med seboj se jih ne da. Do vsake zmage se je zgodilo določeno število stvari, za tem pa še toliko več.«
Doslej je v Maribor prihajala osredotočena na smučanje, kaj pa letos, čuti morda nervozo zaradi drugačne vloge? »Vedno imam tremo. Saj same tekme me niti ni bilo tako strah kot samega dogajanja okrog nje. Ko prideš v cilj, si telesno izmučen. Zdaj me tekma ne bo 'skurila' in mi bo zato tudi lažje početi ostale stvari, se pogovarjati, fotografirati in družiti z navijači,« je dejala o pričakovanju prve mariborske tekme, ki je ne bo doživela med vratci na progi. Na ta drugačen zorni kot se je v tej zimi tudi že privadila, vse od Söldna dalje je obiskala kar nekaj prizorišč, nazadnje Kitzbühel. Je z drugačnimi očmi v karavani videla kaj novega? »Lahko opazujem, ne ukvarjam se več sama s seboj. Kar je velik izziv. Moj prvi trener je vedno govoril, da moraš vedno najprej razumeti in dobro poznati tistega, s katerim delaš, šele potem lahko narediš kaj dobrega, ne takoj pametovati. Zato zdaj opazujem tekmovalce, tudi z Andreo (Massijem) se o tem veliko pogovarjava.«
Tudi smučanje njene naslednice v slovenski reprezentanci Ane Drev jo navdušuje. »Smuča lahkotno, zelo dobro. Očitno je res našla pravo razmerje materiala, glede na njene telesne predispozicije. Lepo jo je gledati, res mi je žal le, da nikoli ni tako zablestela, ko sem bila v smučanju še jaz.« A zdaj vse kaže, da je za to prepozno. Kot pravi, se v veleslalomu in slalomu zagotovo več ne vidi. Vrata še pušča priprta za hitre discipline, a bolj kot vrnitev ji misli zaposlujejo nove ideje in projekti. S Stöcklijem bi rada delala v razvoju, testirala, smučala, ohranjala kondicijo. »Morda bi lahko bila sparing partnerica kateri od deklet. Kot to denimo počne Didier Defago, ki po mojem mnenju še vedno vse premaga v 'rikverc', če hoče.«
