Tudi Finci zdaj hvalijo naš imenitni tekaški štadion

Planica – Snidenja po dveh letih z elito svetovnega pokala v smučarskem teku so bili navzoči prav veseli ob lepem planiškem koncu tedna. Tekma na domačem prizorišču je bila posebna tudi za Vesno Fabjan, ki bo naslednji mesec v Pjongčangu nastopila na svojih četrtih olimpijskih igrah. Nazadnje se je v Sočiju veselila bronaste kolajne.

Končno ste spet dočakali tekmo tudi doma. Kako bi se ozrli k vsemu doživetemu v Planici?

Prav zanimivo je bilo vse skupaj, že od petkovega uradnega treninga naprej. Vse drži, to je zdaj res zahtevna proga, na treningu še bolj kot na tekmi, ko pride do gneče. Nekateri spusti so takrat že nevarni, previdnost ni odveč. Malce za šalo mi je pristopila Justina Kowalczyk in mi dejala, da ji je zdaj jasno, zakaj smo slovenski reprezentanti tako hitri v spustih, saj imamo doma odlične razmere …Seveda pa je pomembno, da je teren dobro pripravljen, tudi višja temperatura čez dan mu ni mogla do živega. Po zadnjem petkovem sneženju je tudi teptalnik opravil svojo nalogo. Iz osebnega zornega kota bi mi pa seveda precej bolj ustrezalo, če bi bila na sporedu drsalna tehnika, tako pa je bila pač klasična, v kateri nisem tako doma kot denimo Katja Višnar in Anamarija Lampič.

Kako pa je bilo pravzaprav med pripravami na sezono, ste se klasike lotili drugače kot prej?

Po trenerjevem programu sem ji poskusila nameniti posebno pozornost, je pa vendarle drugače, ko vadiš na rolkah in se nato preseliš na sneg. Če nimaš finih občutkov za posebnosti klasične tehnike, je zelo težko doseči visoko raven v mesecu ali dveh. Drugače bi bilo, če bi bila vse leto na snegu. Od malega se precej bolje počutim z drsalnim korakom, pogrešam to zanesljivost v klasiki, pri kateri mi gre le, ko imam izjemne smuči, proga pa je hitra in trda.

Omenili ste smuči. Če sodimo po izkušnjah zadnjih let se vam v slovenski reprezentanci kar pogosto zaplete na tem področju, kajne?

Pravzaprav se je lahko o težavah vsakdo v Planici prepričal v živo. Kot bi prišel na prizorišče tekem formule 1, ko vidiš vse te servisne tovornjake večjih reprezentanc, manjše ekipe pač delajo v zabojnikih. Odkar so se pojavili ti tovornjaki, so se razlike povečale, odloča kajpak tudi število serviserjev. Zlasti pri ekipah iz nordijskega dela Evrope se občutita ta izjemna moč in študioznost pri pripravi in izbiri opreme. Serviserji največjih reprezentanc so profesionalci vseh 12 mesecev, sredi poletja na ledenikih iščejo rešitve morebitnih težav. Povrhu tudi proizvajalci maž prihajajo iz dežel-velesil smučarskega teka.

Toda tovornjakov, kolikor vemo, v Pjongčangu ne bo ...

Saj jih že v Sočiju ni bilo (smeh). Takrat se pač karte malce premešajo, Norvežani, denimo, so se znašli v težavah, ker so se morali spustiti na raven, ki smo je pri manjših reprezentancah bolj vajeni. A si ne delam utvar, da bo zato za nas kaj lažje. Norvežani in še nekateri drugi po izkušnji z zadnjih iger vedo, kaj jih čaka, drugače bodo pristopili nalogam kot takrat.

Pa vas preseneča in moti, da je smučarski tek pri nas priljubljena rekreativna panoga, vsaj ko se ozreš h gneči ob koncu tedna na Pokljuki, Rogli, v Ratečah, v paleti vrhunskega športa pa ostaja daleč za prepoznavnostjo drugih zimskih panog?

Vsekakor je takšna tekma, kot je bila ta v Planici, koristna za širšo prepoznavnost, sem si pa povsem na jasnem, da tek za zdaj ni panoga, ki bi omrežila športno Slovenijo. Rekreativcev je precej, a ker k vrhunskim dosežkom vodi le izjemno garanje, marsikoga mine želja, da bi v tekaški smučini dosegel še kaj več. Zadnja leta so javnosti bliže nekateri drugi športi po zaslugi izjemnih posameznikov, denimo Petra Prevca na skakalnicah ali Tine Maze in nato še Ilke Štuhec v alpskem smučanju. Obenem pa občudujem izjemno dobro povezavo šolskega sistema s smučarskimi skoki. Želela bi si, da bi kaj podobnega nekoč imeli tudi pri teku.

Toda takšna tekma, kot je bila ta v Planici, je tek marsikomu približala?

Nedvomno. Prav vesela sem, da smo tudi v Sloveniji razgrnili sposobnosti dobre organizacije dogodka v smučarskem teku za svetovni pokal. Svetu smo pokazali urejeno prizorišče, kakovostno pripravljene proge, čudovito naravno okolje. Pomislite, da so bili tu Finci že dvakrat na pripravah in da so si že rezervirali nastanitve za letošnji september. Obenem pa brez takšnega dogodka ne bi mogli ustrezno kandidirati za SP v nordijskem smučanju. Vem, pri kandidaturi odloča še marsikaj drugega, toda vsaj lep temelj imamo.

Sami sicer vadite ločeno od reprezentančnega jedra, podobno kot denimo biatlonec Jakov Fak, ki nam je večkrat potožil, da ob resda imenitnem programu in predanosti športu pogreša več interne konkurence, saj njegov trener Uroš Velepec dela še z ukrajinskimi biatlonkami.

Ha, pri meni je prav obratno. Poznam Fakovo težavo, sama pa imam srečo, da vadim z moško falango, zato so primerjave zelo koristne zame.

Kako je sicer z vašo vlogo v olimpijski reprezentanci? Jasno je, da ste v drsalnem koraku boljši, nedavna tekma v Dresdnu je potrdila vaš vzpon, v Planici je bila pač na sporedu klasična tehnika.

V Nemčiji se mi je večinoma razpletalo vse po željah, v ekipnem šprintu so bile težave le pri menjavah. Kako bo glavni trener Stefano Saracco izbral postavo za nastope na OI, še ne vem. Le upam, da bo to jasno pred našim odhodom v Pjongčang.

Kako sicer gledate na igre v Koreji s časovno razliko osmih ur v primerjavi s srednjo Evropo?

Lani me na olimpijski generalki ni bilo, a zdaj se ne obremenjujem s tem, kako bo v Pjongčangu. Že dolgo sem v športu, sproti se prilagajam, pomembno je seveda ostati sproščen. Zame bodo to četrte OI, a vedno doživiš kaj novega.

Ko omenjate sproščenost: kako so vplivale na vas različne težave, od teh, da svojega trenerja Marka Gracerja nimate prav pogosto ob sebi na tekmah, ker v tej sezoni dela z ekipo B, do zapletov s pogodbo pri SZS?

Sleherna takšna zadeva je lahko moteča. Kot zavora, ki te ovira. Toda ves čas sem vedela, kaj hočem, stala sem za svojim pristopom, verjamem, da je pravi. In ne nazadnje so zdaj opazne spremembe tudi v ekipi A. Ne delajo več vsi po programu sedanjega glavnega trenerja, vidna je trenerska vloga Nejca Brodarja in našega prejšnjega programa.

Kako pa razmišljate o izzivih OI, potem ko ste v Sočiju osvojili bron?

V javnosti sem slišala, češ imam bronasto kolajno, zdaj grem pa po novo, morda celo srebrno ali zlato. Dobro, nekateri ne poznajo natančno športa, težko jim je pojasniti, da je ob sporedu v Pjongčangu zame letos manj možnosti. Po psihični plati bodo te olimpijske igre, ker že imam kolajno, zdaj zame lažje. Glede na sezono nova uvrstitev med najboljše tri ni realna, res pa je, da olimpijske igre ponujajo tudi presenečenja. V Sočiju so bile nekatere favoritinje prav neprepoznavne. Bomo videli, kako bo letos …