Tiskane izdaje
Mrzel delovni dan je, brnijo snežni topovi in pod Rajhovko ustvarjajo snežno odejo. Kot mravljice naokrog hitijo delavci, nekateri urejajo zadnje podrobnosti spodaj v izteku ob novi ograji, drugi na vrhu doskočišča pri mizi. Daleč navzgor je zrasla skakalnica, odkar sva se nazadnje videli, večja deluje, bolj »prostorna« in odprta, v naravnih barvah. Vsak dan jo obišče Franjo Naraločnik, ljubenski župan, ki je bil z njo v zadnjem obdobju na kar težki preizkušnji. Če je še želela gostiti karavano svetovnega pokala, je morala skozi temeljito prenovo, ki pa jo financira kar občina sama, kar za kraj z nekaj več kot 2500 prebivalci, nikakor ni majhen zalogaj. »Za zdaj smo bili pač postavljeni pred dejstvo, da moramo to rešiti tako, če želimo ohraniti tekme svetovnega pokala. V nadaljevanju seveda upamo še na druga sredstva, prijavili smo se že na razpise za sofinanciranje, vsaj Fundacije za šport. Verjamem, da bo to nadaljevanje veliko lažje, če nam bodo prišli naproti. Pa tudi v nasprotnem primeru se ne bomo predali.« To pravzaprav že vse pove o predanosti in požrtvovalnosti Ljubencev, ki so si v veliki želji, da njihov dosedanji trud ne gre v nič in da ostanejo na svetovnem skakalnem zemljevidu, oprtali to breme. Po Naraločnikovih podatkih so za zdaj v projekt vložili nekje 550.000 evrov, vse skupaj jih bo stalo približno milijon.
Novo zaletišče, zahteven vkop
Tako se sprehodimo skozi nastajajočo podobo naprave, ki so jo v prvotni obliki odprli že v šestdesetih letih, jo povečali v devetdesetih, pred desetimi leti pa zadnjič posodobili po merilih Mednarodne smučarske zveze (FIS). Sprva so bile sicer v načrtu še večje dimenzije, a zaradi finančno preobsežne investicije in tudi okoljsko problematičnega posega so našli srednjo pot z rekonstrukcijo, ohranili točko K pri 85 metrih in HS pri 95 m. Zdaj je profil skakalnice popolnoma spremenjen, ključno pa je povsem novo zaletišče iz betona, s pravim naklonom – 35 stopinj. Pridobili so nov prostor na ogrevalni ploščadi, nova je odskočna miza, pod katero so hladilne naprave za hlajenje smučine, tudi doskočišče je prilagojeno standardom FIS, dva metra nad odskočnim mostom se dviga nova trenerska ploščad. »Smo tudi poglobili in podaljšali skakalnico, za kar nekaj metrov, od prejšnjega rekorda 96 metrov bomo gotovo pridobili najmanj deset metrov za rekordne skoke,« je povedal Naraločnik.
Hitro se pogled ustavi tudi na naslednji veliki pridobitvi – novem sodniškem stolpu, ki je bil sicer na vrhu seznama najbolj nujnih popravil. Zdaj je popolnoma nov, v lesu se lepo zliva v gozdnato kuliso. Stoji na 12 m dolgih »pilotih«, kar je bilo za gradnjo poseben izziv, a bo sodnikom in tehnični komisiji odslej zagotavljal najboljše standarde za delo. Najzahtevnejša naloga jih je sicer čakala z izkopom na zaletišču. Kar 20 metrov višje so posegli od prvotnega izkopa, kar je skakalnici vdahnilo povsem nove dimenzije. »Veliko srečo smo imeli, da nam je vreme stalo ob strani. V primeru jesenskih padavin bi imeli zelo težko delo. K sreči je bilo suho, zato so betonska dela potekala nemoteno. Najbolj smo se bali vkopa v zgornjem delu, spodaj niti ni bilo toliko sprememb. A glede na geološko poročilo in sestavo zemljine je vse izpadlo zelo dobro, brez drsenja zemlje,« je pripovedoval župan in še dodal, da so veliko del opravili tudi na funkcionalnih poteh ob skakalnici, posodobili prihod in nasip ob tunelu, vse elektro in strojne inštalacije, zgrajeno je tudi novo napajanje z vodo iz reke Savinje.
Še plastika in dvigalo
Arhitekturni oče novega profila je bil Janez Gorišek, projekt sta nadzorovala tudi tehnična delegata FIS iz Poljske in po pregledu skakalnice sta brez pripomb potrdila pravilnost gradnje in parametrov, Ljubenci pa že imajo certifikat in homologacijo. »Ostaja pa nam še nekaj želja in potreb za naprej, predvsem bi se radi s plastiko opremili za poletno treniranje in tekmovanja. V nadaljevanju bo tudi še kar nekaj inštalacijskih potreb, med drugim razsvetljava, posebno poglavje bo tudi dostop do vrha. Ne vemo še, kako bomo to reševali, ali z dvigalom ali s sedežnico. To vse nas še čaka, upam, da že letos,« je Naraločnik še omenil prihajajoče investicije, ki pa bodo kajpak prinesle tudi nove visoke stroške. Za občino je bil že doslej projekt precej stresen, a župan je prepričan, da bodo vsem odrekanjem kos. »Do zdaj ni imela občina nobenih zadolžitev, poleg tega ta sredstva realno niti ne vplivajo na druge investicije, ki so hkrati v občinskem planu. To je bila tudi osnovna zahteva naših svetnikov, torej da se stroški gradnje porazdelijo na malo daljše časovno obdobje in ne pomenijo velikega vpliva na sprotno izvajanje investicij,« je povedal.
Morda pod Rajhovko res ni na mah zrasel sodoben nordijski center s tremi skakalnicami, ki so ga zasnovali leta 2012, a korak za korakom Ljubno vseeno postaja vse pomembnejše slovensko skakalno središče. Naraločnik je pohvalil njihove mladinske vrste, ki so ta čas v državnem vrhu, in prav njim bodo prilagajali potrebe v prihodnosti. »Te skakalnice zdaj ne bomo povečevali nekaj časa, tudi FIS nam je zagotovila, da ta, zlasti za ženske tekme, zadostuje za kar nekaj časa. Zemljišče sicer imamo pripravljeno, da lahko ob tem zgradimo tudi še kakšno večjo napravo, če bi se pokazala potreba. Ali večjo ali manjšo. Še bolj kot 110-metrsko bi morda prej potrebovali nekje 55-metrsko, da bi z njo z manjše, 40-metrske, zagotovili lažji prehod. A najprej moramo do konca speljati ta projekt, potem pa bomo razmišljali naprej.«
Dekleta že čakajo
Slovenske skakalke, ki medtem navdušujejo na vseh koncih sveta, si kajpak želijo novost čim prej preizkusiti. Za zdaj si zaradi natrpanega urnika treningov in tekem skakalnice še niso ogledale v živo, a fotografije obljubljajo veliko, pravi Špela Rogelj. »Pričakujemo večjo skakalnico, nekoliko modernizirano. Zgodba ne bo kaj veliko drugačna, tekma ostaja ista, nova je samo skakalnica. Prednosti me praktično ne bomo imele, saj doslej tam pač še ni bilo mogoče trenirati,« je dejala članica slovenske reprezentance, ki se je nedavno vrnila iz Japonske. Od tam se je naravnost na Ljubno podala tudi šefica svetovnega pokala v ženskih smučarskih skokih Čika Jošida in si v živo ogledala napravo. Ta že čaka na dekleta, z Rogljevo vred: »Prvi skok na novi skakalnici je vedno poseben, saj imaš do skakalnice večje spoštovanje kot sicer. Skušaš si zapomniti prave občutke. Tekme se zelo veselim, morda bo zaradi radovednosti tudi več gledalcev in pa seveda tudi tekmovalk. Ponavadi druge tekmovalke zaradi skakalnice niso prav rade hodile na Ljubno, tokrat pa bo drugače.«
