Uroš Velepec je prvi slovenski trener doslej iz biatlona ali smučarskega teka, ki je prestopil k reprezentanci v tujini. Povrhu k ukrajinski ženski, ki z zlato štafetno olimpijsko kolajno ohranja zelo visoke cilje tudi v prihajajoči zimi. Za Delo je na Pokljuki govoril o novem okolju kot tudi ugankah glede slovesa od slovenske izbrane vrste.
Najbrž ni naključje, da ste si pri ukrajinski reprezentanci zdaj izbrali za pripravljalni bazni tabor prav Pokljuko, kjer ste več let vodili slovensko vrsto – kakšna je organizacija priprav, rojakov iz domovine v spremljevalnem štabu nimate?
Tukaj je zdaj devet tekmovalk, pet nas je v spremstvu, ob meni še dva trenerja, fizioterapevt in zdravnik. Slovenec je serviser Gaber Lah, kar mi je seveda v veselje, saj tako lahko kdaj v dolgih dneh priprav z njim spregovorim tudi v domačem jeziku. Sicer pa sem se ruščine že dodobra navadil. Verjemite, da delamo izjemno natančno, cilji te ekipe so namreč izredno visoki.
Kolikor vemo, je bil blizu selitve v Ukrajino tudi Anže Globevnik, najbolj cenjeni biatlonski serviser na Slovenskem.
Drži, z njim naj bi prestopil tudi Gregor Brvar, domala sta bila oba že na letalu za Kijev, a sta se nato vendarle odločila ostati pri slovenski reprezentanci. Seveda bi ju rad imel pri svoji novi ekipi, a obenem jima seveda privoščim nove uspehe v Sloveniji. Zavedam se, da bi bil njun odhod za slovenski reprezentančni biatlon precej bolj boleč, kot je zdaj spoznanje za ukrajinsko vrsto, da je morala sestaviti novo servisno ekipo. Vsak zase sprejema odločitve, za katere si misli, da so najboljše. No, novi vodja servisa bo vendarle slovenski strokovnjak Gaber Lah.
Ste se sicer soočili z veliko razliko v delu ob prihodu k novi ekipi?
Glede na to, da prej res ni bilo slovenskega trenerja iz biatlona ali teka, ki bi prevzel zelo odgovorno nalogo pri eni od najbolj ambicioznih ekip v svetovnem pokalu, je bila zame ta selitev tudi pot v neznano. Po skoraj desetletju dela pri udarni slovenski vrsti in srečevanj z drugimi reprezentancami številne zakonitosti poznam, a tudi ko se inženir preseli iz ene tovarne v drugo, se mora privaditi na novo okolje, orodja, sistem ... Zato sem najprej 14 dni le opazoval, spremljal delo posameznikov, si ogledal ukrajinsko DP, prebral na stotine strani podatkov o dekletih, ki jih natančno zbira oddelek za statistiko na ukrajinski zvezi, se pogovarjal s posameznimi trenerji. Med člani ter članicami udarne zasedbe ga ni, ki ne bi imel še osebnega trenerja. Podobno, kot ga je imel lani pri nas Jakov Fak. Meni kot glavnemu trenerju je tako lažje, saj vem, da ko nismo skupaj, sleherna od biatlonk vadi resno, strokovno in odgovorno ter pod nadzorom. Sicer pa takšen pristop ohranjajo številni asi, tudi Darja Domračeva, ruski biatlonci, Norvežani itn.
Predvidevamo sicer, da glede na vodilno vlogo biatlona med smučarskimi športi v deželah nekdanje sovjetske federacije pri ukrajinski vrsti ne poznate težav glede proračuna, kajne?
Res se tukaj veliko vlaga v biatlon, v Ukrajini ima ta prepričljivo vodilno vlogo med zimskimi panogami, pri ruskih sosedih si biatlonci po prepoznavnosti in uspehih kolač vendarle delijo s tekači, hokejisti, umetnostnimi drsalci. Koliko znaša proračun reprezentance, pri kateri zdaj delam, niti ne vem, zanj skrbita ministrstvo za šport ter biatlonska zveza. Med pokrovitelji je domači vodilni kmetijski kombinat, lahko si le predstavljate, za kakšno velikansko podjetje gre. Vložki so izjemni, baza otrok prav tako, nazadnje se jih je na prvem naboru iz le ene od regij zbralo 300 (regij pa je pet), med njimi jih polovica teče, polovica pa se jih ukvarja z biatlonom. Predvsem je pomembno, da v visoko profesionalnem okolju biatlonske zveze v Ukrajini ni nerešljivih zadev. Za vsako spremembo, novost ali idejo je potrebna dobra argumentacija in predsednik (Vladimir Brinzak), ki je tudi nekdanji biatlonec, poskrbi, da se stvari speljejo. Tudi težav za servis ni, zdaj se pri vodstvu pogovarjajo tudi o tovornjaku, kot ga poznajo pri najbogatejših reprezentancah.
Ste ambiciozni, glede na znanje ruščine tudi prilagodljivi v novem okolju – kako pa se zdaj ozirate na dolgo dobo vaših 13 let delovanja v slovenskem biatlonu?
Te dobe niti ne ocenjujem za prav dolgo. Začel sem namreč delati z mladinci, nato z ekipo B, po OI v Torinu sem se preselil k članski vrsti, vodil moško vrsto, nato se je tej priključila še Teja Gregorin, v zadnji olimpijski štiriletki sem bil glavni trener reprezentance. Vse skupaj je potekalo postopno s posameznimi vzponi in padci, zagotovo bi lahko sanjal o novih načrtih, a zavoljo obstoja slovenskega biatlona na tej ravni in novih smernic sem vedel, da bom odšel. Po Sočiju sem pristal še na eno leto, po najboljših močeh pripravil in vodil ekipo, do aprila sestavil vsa poročila in se poslovil od slovenskega biatlona.
Zdaj, ko so se je sprva vrela juha le ohladila – ste kot trener dvakratnega svetovnega prvaka Jakova Faka in bronaste olimpijke Teje Gregorin užaljeni zaradi mučnega slovesa z reprezentanco v domovini?
Užaljen? Ko se zdaj ozrem v preteklost, so me zares motile le obtožbe, da sem kriv za zdrahe v zadnjem letu. A to sploh ni res. Prav nasprotno sem poskušal ohranjati mirnost, profesionalnost, zame so bili najpomembnejši športni cilji. Veste, v »vodstvu« biatlona smo bili zbrani fantje, ki smo skupaj skakali od veselja in tudi jokali ob porazih. Za biatlon smo živeli 24 ur na dan. O spremembah, menjavi vodstva in sistema so razmišljali drugi – Tomas Globočnik, predsedniki nekaterih klubov, morda tudi Janez Ožbolt, Marka Dolenca (zdaj predsednik zbora za biatlon pri SZS, o. p.) takrat še ni bilo v tej srenji, in Jakov Fak. Zato lahko njim pripišete tudi odgovornost za zdrahe, ne pa meni …
Kot zadnjega ste omenili Faka, enega vodilnih slovenskih športnikov, nazadnje svetovnega prvaka v prestižni biatlonski disciplini s skupinskim štartom – kako gledate na ta vaš odnos z njim in očitna razhajanja po dolgih letih uspešnega sodelovanja?
Verjamem v športno hierarhijo, zato nikdar ne bom sprejel načina dela, v katerem bo tekmovalcu pripadla glavna beseda glede generalnih odločitev pri vodenju kompleksnega sistema, kot je reprezentanca. Lahko je nekdo večkratni svetovni ali olimpijski prvak, pa vseeno potrebuje ekipo, strokovni in spremljevalni štab, naj si bo osebni ali reprezentančni, in tam mora upoštevati pravila igre. Da je Jakov izjemen športnik, pa sploh ni dvoma. Tako po delovnih navadah kot tudi tekmovalnih ambicijah. Želel je spremembe in verjel je, da mu le sprememba sistema omogoča še večji napredek. Zdaj ima, kar si je želel, in tako je tudi prav.
Nekoč ste nam dejali, da je Fak sposoben osvojiti tudi veliki kristalni globus – še naprej razmišljate tako?
Ne bi vam tega dejal, če o tem res ne bi bil prepričan. Brez skrbi, še danes močno verjamem, da je kot tretjeuvrščeni skupnega seštevka prejšnje sezone sposoben za veliki globus.
Kakšen je vajin odnos zdaj, ko se vsakodnevno srečujeta na Pokljuki?
Pri tem res ni nikakršnih težav. Ravno ena od mlajših ukrajinskih biatlonk me je prosila za fotografijo z njim, z veseljem bom to uredil, tudi drugače je moj odnos tako z njim kot tudi z drugimi pri slovenski reprezentanci prav spodoben. S Tomašem Kosom sva se pogovarjala o dveh puškinih ceveh, ki ju zdaj pač prav zaradi nekaterih birokratskih ovir tukaj za ukrajinsko reprezentanco nimam. Sam pa se pač borim za ohranjanje načel avtoritete v odnosu trener-tekmovalec. Vem, da ima vsak raje prijaznost, slovenski reprezentantje pa so včasih slišali od mene tudi tisto, česar si niso želeli. A takšen je moj način dela. Veste, šport je nekaj najlepšega na svetu, za slehernega tekmovalca tudi relativno brezskrbna zadeva. Trudi se po najboljših močeh doseči uspeh, za organizacijsko plat – programe, prevoze, logistiko, opremo – pa skrbijo drugi.
Pa vas močno moti zdajšnji novi pristop pri slovenski reprezentanci, kjer naj bi bilo več pogovorov in manj vojaške discipline?
Na dolgi rok preveč »prijaznosti« v vrhunskem športu, po mojem mnenju, vodi do razpada sistema. Verjamem pa, da tisti, ki zdaj vodijo slovenski biatlon, odgovorno opravljajo svoje naloge. Izbrali so si svoj način dela, morda bo že v novi zimi uspešen. Nekateri premiki so vidni. Na pokljuškem strelišču namreč opažam več spremljevalcev slovenskih reprezentantov kot pri ukrajinski vrsti, pa ta moja nova ekipa, kot sem vam dejal, ne skopari s kadrom in sredstvi. Vedno pa je v športu tako, da tekmovalni izid ponudi najbolj realno oceno vloženega dela.
Ker vas poznamo kot zelo ambicioznega trenerja, nam lahko razkrijete tekmovalne cilje v novi sezoni pri ukrajinski ženski ekipi?
Glede na to, da je ekipa zelo talentirana, motivirana in izjemno delavna, na zadnjih olimpijskih igrah v Sočiju pa je osvojila zlato, bo zmaga ekipni cilj na sleherni tekmi tudi v novi sezoni. Je pa tudi res, da smo ekipo precej pomladili. Osnovni cilj ekipe pa je kolajna na naslednjih OI v Koreji. Ko enkrat prestopite k ekipi olimpijskih prvakinj, je to v biatlonu tako, kot če bi v nogometnem svetu prišli k zmagovalcem lige prvakov. V slovenskem biatlonu smo dosegli nekaj imenitnih izidov, zdaj sem v okolju še višjih, predvsem ekipnih ciljev. Malce v šali malce pa zares so mi že dejali, da bom pozimi tako na očeh, kot je ukrajinski predsednik. Težko si namreč predstavljamo, kako priljubljen je biatlon med Ukrajinci.