Tiskane izdaje
Ni eden tistih, ki bi mu bile smuči položene v zibelko. Starši so ga želeli vpisati v neko aktivnost in po naključju je bilo to pač smučanje. A za Žana Kranjca že dolgo pravijo, da bi bil lahko uspešen tudi v kakšnem drugem športu, da je odličen atlet, ki na snegu vseh svojih telesnih sposobnosti še ni unovčil. Je pa na začetku nove tekmovalne zime še bolj odločen, da se bo poskušal približati najboljšim.
Ravno se je vrnil z ledenika v dolino, tipal je snežne razmere in nabiral prave občutke. Sölden – na kaj najprej pomisli, ko mu kdo omeni to vas na Tirolskem? »Prva tekma, nova sezona. Z njima vedno pride tudi malo treme. Strmina mi kar ustreza, če se je le lotim prav. Tu sem že kar solidno smučal. Bolj ko je težko, bolj mi ustreza. V prejšnji sezoni sem prav na najbolj zahtevnih progah dosegal najboljše rezultate. Če je le bila tudi podlaga dobra.« To pomeni, da je dobro tehnično podkovan? »Tako je in tudi dobro moraš biti telesno pripravljen,« je v uvodu povedal še ne 24-letni smučar iz Bukovice pri Vodicah, ki že kar nekaj let nosi breme slovenskega moškega veleslaloma. Na to se je že bolj ali manj navadil, a se je tudi naučil, da si največji pritisk lahko naloži le sam.
Za njim je rezultatsko najuspešnejša zima, ki jo je končal kot 24. veleslalomist sveta, uvrščal se je okoli 15. mesta, a v novem tekmovalnem obdobju bi rad posegel še više. »Predvsem si želim popraviti to, da sem bil hiter le na eni progi od dveh. Če bom to popravil, verjamem, da se lahko uvrstim tudi v deseterico.« Ali bo to pokazal že Sölden? Kdo ve, ta tekma je vedno nekaj posebnega. Bolj se veseli Val d'Isera, kjer je lani tako prijetno presenetil z 12. mestom. »Je ena tistih prog, na katerih lahko pridem zelo visoko. Tudi Gran Risa v Alta Badii mi ustreza z zelo dolgo strmino, položnejših delov tako rekoč ni, razen na koncu. Podlaga je ponavadi takšna, da lahko tudi malo uživaš. To v svetovnem pokalu ni prav pogosto,« se je nasmejal. No, vsaj nekdo. Iz prve roke: za povprečnega smučarja je tista strmina lahko veliko trpljenje.
Pa zna v smučanju še uživati? Ali je na te občutke v času tekmovalne kariere že pozabil? »Res že zelo dolgo nisem smučal sam zase, da ne bi smučal v sklopu treninga. Ampak saj tudi trening je lahko velik užitek, sploh če so razmere dobre in ti ustrezajo. Kdaj je tudi težko, a če po njih pridejo rezultati, to pozabiš. Najtežje je, da ti ne gre in ne gre, treniraš in se mučiš, na koncu pa nimaš nobenega zadovoljstva, le vse slabše volje si.« Kako se v takšnih trenutkih spravi pokonci? »Težko je najti motivacijo, a sam sem se doslej vedno tolažil s tem, da nisem najstarejši in da bom še imel priložnost. Če gre za kakšen slab vmesni rezultat, ni takšne panike, tega sem se že naučil. V smučanju je v desetih tekmah težko biti vedno na najboljši ravni. Večja težava je, če je celotna sezona slaba.«
Nihče ni vesoljec
V teh trenutkih mu je v veliko oporo tudi družina, v kateri se ni doslej nihče resneje ukvarjal s smučanjem. »Pri sedmih letih so me vpisali v smučarsko šolo, da bi se pač malo ukvarjal s športom. Nikakor ne z načrtom, da bi postal vrhunski športnik, niti nisem kazal posebne nadarjenosti,« se je spominjal svojih smučarskih začetkov. Tako v nasprotju z marsikaterim tekmovalcem, čigar kariere budno spremljajo očetje, nima družinskega smučarskega zaledja. A tako pač je. Starši se ne vmešavajo v njegovo delo, poskušajo mu pomagati pri drugih stvareh. »Nikoli me ni nihče spremljal na tekme, ker nikoli niso bili na smučanju, niti se ne spoznajo veliko na tehniko. Bolj mi pomagajo pri financah, kakšnih računih ali sponzorjih, če se je treba kaj meniti z zvezo. Glede smučanja pa ne. Najslabše bi bilo, da bi se hotel kdo od mojih vmešavati in pritiskati na trenerje. Če imaš podporo, tako kot ima Marcel Hirscher ves čas ob sebi očeta, je to super, saj vedno naredi vse zanj, se ves čas trudi, da bi imel najboljše razmere.«
Smučarski vrh je začel bolje opazovati šele nekaj let pred vstopom v svetovni pokal. Najbolj so ga navdušile tekme v Adelbodnu, Alta Badii in Kranjski Gori. Vedno je navijal za Bodeja Millerja, občudoval pa tudi smučanje Teda Ligetyja. »Pozneje je začel s svojo tehniko morda malo pretiravati. Zdi se mi, da zadnja leta malo slabše smuča. Konkurenca ga je ujela. Alexis Pinturault smuča drugače, on je morda zdaj najboljši v svetovnem pokalu,« je ocenil konkurenco, ki ga čaka. O njej je še dejal, da »nihče ni vesoljec in vsak je premagljiv«. »Bomo videli, ali se bodo karte kaj premešale, upam, da jih bom tudi jaz.«
Hiter, vzdržljiv in močan
Da pa bi žel uspehe pozimi, mora trdo garati že poleti. Kondicijska vadba je pač nujna in pravi, da mu nikdar ni težko trenirati. »No, razen morda takrat, ko so treningi najbolj brutalni. Takrat je treba malo potrpeti, je pa zato toliko boljši občutek po treningu, ko veš, da si nekaj naredil. Ko se zbere ekipa in je vzdušje dobro, lažje zdržiš.« O svojih atletskih sposobnostih sicer pravi, da je precej vsestranski, hiter, vzdržljiv in močan. Dobro mu gredo teki, tudi v dvigovanju uteži vsako leto napreduje. V zadnjih petih letih se je telesno precej okrepil in razvil, dodal je kakšnih deset kilogramov. Koliko je napredoval z Andreo Massijem, težko oceni, saj je z njim opravil le nekaj tednov priprav v Gorici, sicer pa je njegov kondicijski trener Mitja Bračič. »Vsak trener ima drugačne prijeme. Massi je pozoren na vsako malenkost, hoče, da je vse izvedeno do popolnosti. Zahteva osredotočenost, ne da le odkljukaš trening. Velikokrat mi je govoril, da naj se umirim, 'calma, calma'. Včasih sem preveč furijast, moram se bolj zbrati pri kakšni vaji.« Se težko zbere tudi pred tekmo? »Načeloma ne. Lažje naredim to, kar hočem, če dobro treniram, če sem samozavesten, verjamem vase in v material.«
No, počasi ga čaka kosilo, počitek, kakšen kondicijski trening. Kot vsa mladež prosti čas preživlja s telefonom ali računalnikom, družbenimi omrežji in novicami na spletnih portalih. Po maturi se ni odločil za študij, čeprav je razmišljal o fakulteti za šport ali gradbeništvu glede na to, da je v to stroko s svojim podjetjem bolj vpleten oče. A če pomisli naprej, bi raje delal kaj v športu. Ta ga zanima tudi sicer, diši mu vonj bencina, je privrženec Valentina Rossija, kot nogometni navijač pa zaprisežen Barceloni in Olimpiji. »Zelena« je tako rekoč vsa tehnična ekipa s trenerjem Klemnom Bergantom in Štefanom Hadalinom, veselo je, ko se srečajo z večinoma »vijoličnimi« smukači s štajerskega konca. Ko je doma, se rad druži s prijatelji, ki so ga sicer v velikem številu podprli zlasti lani v Kranjski Gori. V Söldnu jih toliko ne bo, a upa, da jih bo toliko več navdušil tudi na daljavo.
