Tudi v Južni Koreji so skoki Russijev pečat

V zgodovini olimpijskih smukov je bilo vselej veliko polemik, pa naj si je šlo za Tofane v Cortini d'Ampezzo, ki je s časom zmagovalca Tonija Sailerja 2:59,52 najdaljši v sodobni zgodovini alpskih tekmovanj, ali pa za Bjelašnico v Sarajevu 1984, ki velja za doslej najlažjega. Nič drugače ni bilo v minulih dneh na prvem preizkusu proge v Jeongseonu v Južni Koreji.

Za nekatere (Andreja Šporna, Christofa Innerhoferja, Adriena Theauxa) je premalo zahteven, prepočasen in posledično primeren za ženske oziroma tekme evropskega pokala, za druge (Kjetila Jansruda, Petra Filla, Hannesa Reichelta) je vreden olimpijskega smuka. Ni sicer brutalen in hiter kot Kitzbühel, Beaver Creek, Bormio ali Wengen, a je, kot je dejal zmagovalec Jansrud, na njem prijetno smučati. Veliko je odprtega terena, a tudi slepih zavojev, ki dajejo poseben draž progi.

Smuk z gore Čong Song ni niti najkrajši, a niti najpočasnejši. Pravzaprav je malo pod povprečjem. V zgodovini olimpijskih smukov od leta 1972, ko je v Saporu zmagal Bernhard Russi, je po času smučanja (1:41,38) počasnejši v Snowbasinu na igrah v Salt Lake Cityju 2002 (1:39,13), po povprečni hitrosti (101,45 km/h) pa denimo počasnejši od Rosa Hutorja v Sočiju 2014 (99,68) in Vancouvra 2010 (97,679 km/h).

Smučarski arhitekt Russi, ki je trasiral vse olimpijske smuke od Albertvilla 1992 naprej, se je pri projektiranju korejskega smuka držal svojih načel, da ne sme »posiljevati narave«, predvsem pa dati tekmovalcem svobodo, v kateri lahko nadzorujejo svoje smučanje in »letijo« ter pokažejo svoje sposobnosti. Pred dvema letoma, ko smo se pogovarjali z njim o smuku v Rosa Hutorju, ki ga ima za eno svojih večjih mojstrovin, je pojasnil, da so skoki njegov žig na vseh progah, pa naj si gre za Face Bellevard v Val d'Iseru, progo Ptic roparic v Baver Creeku ali pač Kvitfjell, Snowbasin, Whistler Mt., St. Moritz in Åre, ki jih je na novo zasnoval ali posodobil. »Gore ni moč spreminjati. Le slediti je treba njenim značilnostim. Če pogledate valdiserski smuk, je videti med dvema skalama le pet metrov širok prehod L'Ancolie grozen, a ni, če je smučar pameten. Dejstvo je, da smučanje ni le 'pritiskanje na plin', ampak zahteva tudi uporabo pameti. V Jeongseonu bo zagotovo zmagal najboljši smukač leta 2018. Se pravi, hiter, tehnično dobro podkovan, prilagodljiv in pameten. Predvsem pa tisti, ki se bo znal najbolj prilagoditi razmeram. Tudi to je čar smučanja, mar ne? Sodobni smuki so bolj prilagodljivi, zato so klasične proge, kot sta Streif v Kitzbühlu in Lauberhorn v Wengnu, neprimerljive. To je zgodovina in taka naj ostane,« 66-letni Švicar svojega pogleda na konstrukcijo smukaških prog ni spremenil. Tudi pri izdelavi je ostal zvest svojemu umetniškemu pristopu. Tudi v Južni Koreji je šel na goro dvajsetkrat, jo v celoti prehodil, da začuti njeno bistvo. Pravi, da pogled iz helikopterja ni dober. Potem pa je po vsakem obisku narisal progo, z rdečo, modro, zeleno, rumeno barvo ... Iz vse teh barv in risb je nastala olimpijska. Posebnost so seveda skoki, dolgi tudi čez 50 m.

Kot je razbrati iz pogovora z vodjo moškega svetovnega pokala Markusom Waldnerjem, bo treba določene dele proge po generalki (moški na njej ne bodo do OI več tekmovali) vendarle popraviti, zadnji skok, ki gre v kompresijo, pa tudi z zemeljskimi deli. »S popravki naj bi bil smuk dolg okrog 1:36,« je povedal Waldner, ki je dal zeleno luč smuku potem, ko je postavljač FIS Hannes Trinkl upošteval nasvete Didierja Defaga, sicer Russijevega naslednika. Švicar bo namreč trasiral smukaško progo za igre v Pekingu. Tudi težavo z vetrom naj bi rešili z zaščitniki, kakršne imajo denimo pri smučarskih skokih. Jeongseon je namreč blizu japonskemu morju, tako da ga primerjajo z Rdečo Poljano pri Sočiju. S snežno podlago očitno ne bodo imeli težav. Mojstri iz Beaver Creeka s Tommyjem Johnsonom, ki so pripravili vrhunsko podlago v Sočiju, so se izkazali tudi na premieri korejske olimpijske proge. Prav vsi so hvalili snežne razmere, da so prave zimske, pravzaprav prve v tej sezoni.

Ženske bodo olimpijska prizorišča preizkusile marca prihodnje leto. Načrtovano je sicer, da bi Lindsey Vonn in druščina smučale v spodnjem delu po svoji progi, a je čedalje več namigov, da bodo fantje in dekleta prvič smučali na isti progi. Na potezi je seveda šef svetovnega pokala za ženske Atle Skaardal. Če bo sprejel namige, proga v Južni Koreji ne bo najtežja za ženske v primerjavi z moškimi na istih igrah. Le-ta ostaja še vedno Jahorina, ki je bila leta 1984 sicer krajša in z manjšim vertikalnim padcem, a zato strmejša od moške (27,8% : 26,2%).

Prizorišča olimpijskih smukov – v Hakubi na Japonskem, v Jeongseonu v Južni Koreji in v Yanquingu pri Zhangjiakou (kakšnih 220 km oddaljenem od Pekinga) – pa imajo tudi razvojni pomen. Predsednik mednarodne smučarske zveze Gianfranco Kasper načrtuje popoln razvoj smučanja v Aziji, predvsem pa smukaško turnejo na daljnjem vzhodu, da ne bo ostalo le pri Naganu, ki je pred Jeongseonom edini gostil smuka svetovnega pokala (leta 1985 je zmagal Kanadčan Tod Brooker, dve leti pozneje pa Švicar Peter Müller). Zato je tudi zabrusil nazaj kritikom Jeongseona, da za OI ne potrebujejo Kitzbühla in Wengna, ampak proge, na katerih bodo lahko smučali tudi prihajajoči smučarji svetovnega pokala iz doslej »eksotičnih držav«. Korejec Hyeon-tae Kim je bil na domači generalki in prvi tekmi v svetovnem pokalu seveda zadnji – v superveleslalomu je zaostal za 7,17 sekunde.