Uvod ni prinesel olajšanja: velik korak za najboljšimi

V slovenski skakalni reprezentanci po prvem tekmovalnem koncu tedna lahko le upajo, da se dan ne bo poznal po jutru.

Objavljeno
21. november 2017 01.29
Saša Verčič
Saša Verčič
Visla – Številne spremembe, ki so jih uvedli v pripravah na novo sezono, so omenjali v slovenskem skakalnem taboru, a ob uvodnem koncu tedna nove zime sadov še niso prinesle. Izbranci glavnega trenerja Gorana Janusa so v Visli ostali daleč za najboljšimi, po odhodu iz Poljske je največ utehe v tem, da je bila to šele prva tekma in da se lahko v naslednjih štirih mesecih zgodi še marsikaj.

Po slab(š)em koncu prejšnje sezone (na domačem finalu v Planici se niso Slovenci niti enkrat prebili med najboljšo trojico), v kateri so se začele stvari krhati že veliko pred finišem, so si v našem taboru toliko bolj želeli dober nov začetek. Ta bi gotovo dal dodaten zagon, pozitivno vplival na tako želeni mirnost in sproščenost, a ostalo je pri najslabšem iztržku pod Janusovim vodstvom, primerljiva je zgolj njegova prva sezona na čelu reprezentance, ko je bila novembra 2011 v Ruki Slovenija peta, Peter Prevc 16., Jernej Damjan 23., Robert Kranjec 27. in Dejan Judež 28. Je pa tudi res, da je bil lanski uvod izjemen – v Ruki je bil Domen Prevc 1. in 13., Peter Prevc 3. in 7., Jurij Tepeš 23. in 30. –, pa se je nato sezona zasukala precej nepričakovano.

Potem ko je Janus pred odhodom v Vislo ocenil, da bo sedmerica, ki jo je popeljal na Poljsko, tvorila najmočnejšo slovensko ekipo doslej, minuli konec tedna tega nikakor ni potrdil. Izkupiček je bil porazen, za začetek s 6. mestom na ekipni tekmi, med posamezniki sta gotovo najbolj razočarala Anže Lanišek, ki je bil odličen v poletni veliki nagradi, in Jurij Tepeš, ki je tudi poleti v petih poskusih le enkrat prišel do točk ... Za Roberta Kranjca je bila najpomembnejša sama vrnitev po enoletni odsotnosti, Anže Semenič je še največ pokazal v kvalifikacijah in so bile nato točke zelo daleč, Peter Prevc pa seveda ni mogel biti zadovoljen, četudi je bil najboljši Slovenec. Komaj 20. mesto pač ne more zadovoljiti nekdanjega serijskega zmagovalca, ki v Visli ni opravil niti enega vrhunskega skoka, a glede na to, da je pred začetkom sezone v pogovoru za Delo dejal, da bi ga uvrstitve med najboljšo deseterico spet zelo veselile, takšen izplen niti ni tako presenetljiv. Seveda pa se pri najstarejšem od bratov Prevc številni tolažijo, da so skoki panoga, pri kateri se lahko stvari v hipu zasukajo, in da vendarle obstaja možnost, da bo pri nekdanjem zmagovalcu svetovnega pokala prišlo do »klika« v glavi, po katerem bodo rezultati spet na veliko višji ravni.

Vsekakor zanimivo, da sta najboljši vtis – sploh iz zornega kota pričakovanj – v Visli pustila najmlajša, Timi Zajc in Tilen Bartol (21.), ki nista člana reprezentance A, ampak mladinske in mlade A, trenirata pa pod vodstvom Gorazda Bertonclja. Pri Zajcu je gotovo na mestu vprašanje krivde za diskvalifikacijo zaradi nepravilnosti pri dresu, saj je šlo vendarle za novinca v svetovnem pokalu. Zajc in Bartol sta v določeni meri (ne pa povsem) potrjevala skoke s treningov, ostali ne, nad čimer Janus ni skrival razočaranja in tudi že jeze. Če je to naša najmočnejša ekipa, potem se slovenskim skokom slabo piše, a vendarle je pričakovati v nadaljevanju boljše rezultate, sicer se bo časovno najdaljša sezona svetovnega pokala zdela še precej daljša.

Janus je v Visli nenehno poudarjal, da je nekje treba začeti, a seveda je morala nekje začeti tudi konkurenca, med katero se je v nedeljo resda presenetljive zmage razveselil Junširo Kobajaši. Nekdanji nordijski kombinatorec je bil sicer zelo dober v poletni veliki nagradi, v kateri je osvojil skupno 3. mesto, a v svetovnem pokalu se doslej med posamezniki še nikdar ni prebil višje od 13. mesta ... Pri 26 letih je tako vpisal svojo prvo zmago, Japonski pa jo je – v moškem delu, seveda, saj imajo pri ženskah Saro Takanaši – priskakal spet po treh letih (Noriaki Kasai, Ruka). »Seveda sem zelo zadovoljen, hkrati pa tudi presenečen,« je priznal Kobajaši, potem ko je preprečil domačo veselico v Visli, kjer so gledalci poskrbeli za izjemno kuliso, po organizacijski plati pa tekma gotovo ni nikakršen zgled.

Razvrstitev za Kobajašijem pa je bila veliko bolj pričakovana – Kamil Stoch drugi, Stefan Kraft tretji, medtem ko je bil Daniel Andre Tande na posamični tekmi peti in najboljši posameznik na ekipni, to pa je prva trojica iz prejšnje sezone svetovnega pokala. Nekje je pač treba začeti in najboljši so začeli (ostali) pri vrhu ...