V Oslu bi bil raje med favoriti, a verjame v zasuk

Jakov Fak pred današnjim odhodom na SP v biatlonu o spodrsljajih, ciljih, Tomašu Kosu in Urošu Velepcu.

pon, 29.02.2016, 15:00

Pred enim letom so biatlonski zanesenjaki na Slovenskem precej bolj vzneseno in optimistično pospremili reprezentanco na svetovno prvenstvo. Zdaj je drugače. A Jakov Fak, dvakratni svetovni prvak, je trdno odločen, da bo niz spodrsljajev in nesrečnih okoliščin v tej zimi prekinil v prihajajočih dneh, ko bo Oslo od 3. do 13. marca gostilo 49. SP v biatlonu.

V preteklosti smo ob pogovorih z vami pred največjimi tekmovanji v sezoni že za uvod pozornost namenjali pripravljenosti in visokim ciljem, zdaj vas vendarle moramo najprej vprašati, kakšno je po številnih obolenjih, tudi pred dnevi z bakterijo, vaše zdravstveno stanje?

Precej bolje in drugače se počutim kot pred kakšnim tednom. Zame je vendarle najbolj pomembno, da ni več posledic gripe, zato sem vendarle lahko opravil sklepni trening za prvenstvo. Pri nižjih obremenitvah so bili občutki dobri, v zadnjih dneh pred odhodom sem uresničeval načrt priprav, jasno pa je, da bo šele svetovno prvenstvo po vseh težavah te sezone razkrilo mojo tekmovalno konkurenčnost. Rad bi vam razkril kaj več, a dejansko si še sam nisem na jasnem, kaj pomeni zadnji uspešni trening za prvenstvo. Nedvomno pa verjamem v scenarij boljših dosežkov kot doslej v sezoni.

A pri tej se vam je močno zatikalo že od prvih decembrskih dni in takrat povsem ponesrečene premiere v Östersundu, tradicionalnem švedskem prvem prizorišču biatlonske zime. Kako se zdaj ozirate na tiste dni?

Seveda je bilo zelo moteče, ker me je vedno znova nekaj iztirilo. Začelo se je s težavami pri nastavitvi orožja, kar je tudi vplivalo na tehniko nastopa in na koncu predvsem na razrahljano samozavest. Psihološko se ti zgodba sesuva, ko ne uresničuješ tistega, za kar si se pripravljal.

Toda vsaj sodeč po vaših decembrskih dosežkih v smučini sezone niste dočakali na ravni nekaterih prejšnjih. Kako zdaj ocenjujete svoj program priprav?

Precej lažje bi vam na to odgovorili trenerji, saj ga oni sestavljajo in zanj odgovarjajo. So pač bolj kompetentni.

Drži, o tem smo že vprašali glavnega trenerja Tomaša Kosa, ki nam je nato v eni od analiz razkril, da ste bili očitno prehitro v tekmovalni pripravljenosti, kakšnih 14 dni pred začetkom sezone …

V tistih dneh, ob prihodu v Skandinavijo, sem bil res hitrejši kot nato v tekmovalni smučini, a tudi takrat mi, ko se zdaj ozrem v preteklost, ni šlo vse po željah. Vsi skupaj smo se trudili, nad odzivnostjo trenerjev se ne morem pritoževati, a vseeno vse skupaj ni šlo po želenih tirnicah.

Kako je zdaj z razdelitvijo vlog med posameznimi trenerji, kako jo doživljate?

Glavni je Tomaš Kos, ki predvsem skrbi za naš tekaški program, Janiju Grilu pripadajo vaje za moč kot tudi preventivno delo proti nevarnosti poškodb. Prvi seveda tudi, tako kot pogosto v preteklosti, nadzoruje strelski del.

Sicer pa ste poleti vadili sami in se pozneje priključili skupnemu delu z izbrano vrsto.

Od maja do avgusta sem na strelišču pogosto delal s Slavkom Brezovnikom, osnovni program pa mi je tako kot v prejšnjih letih oblikoval Kos.

Kako pa zdaj ocenjujete to spremembo pri strelskem treningu, tudi s puško, saj ne le glede tiste napačne nastavitve ni vedno šlo vse po načrtih?

Načeloma je bilo moje sodelovanje z Brezovnikom dobro. Ocenjujem pa le, da je bilo morda sprememb pri načinu dela že preveč. Prej pač nisem bil izučen strelec, veliko sem sam opažal in poskušal delati po občutku. Vem, to ni bilo ravno po učbenikih, a hudih napak mi nihče ni mogel očitati. Biatlon je res posebna panoga, streljaš ob posebnih obremenitvah, pri teh ni več pravil klasične strelske šole. Zato se mi zdi, da so bili nekateri premiki v treningu že kar pretirani. Toda zdaj ni več smiselno iskati vseh razlogov za padce v pripravljalnem delu. Z nami sta zdaj na strelišču glavni trener in občasno še Ljubo Tomažič, sam se pač trudim po najboljših močeh, da bi bil na Holmenkollnu v prihajajočih dneh močan tako v smučini kot s puško.

A tokrat nimate dobre popotnice, saj vas izostanek želenih rezultatov spremlja že od tistih prvih dni na Švedskem – vas ta dosedanja porazna bera močno obremenjuje?

Ni dvoma o tem, da je šlo za moj najslabši štart v sezono, odkar nastopam v svetovnem pokalu, in sploh doslej najslabši skupni učinek. Ni mi vseeno. Najprej me je močno motil in tudi skrbel ta problem s puško, nato mi še pri teku ni šlo. Osebna pričakovanja ali pričakovanja vodstva pri zvezi so seveda drugačna, kot so bila nekoč. Če bi se mi to dogajalo pred petimi ali šestimi leti, se ne bi tako obremenjeval, ko pa tako slabo vstopiš v sezono, pred katero ne skrivaš visokih ciljev, je vse skupaj že zelo moteče. Zato popotnica ob pogledu na seznam izidov te sezone za Oslo ni takšna, kot sem si želel, upanje mi ponuja vsaj ta uspešni trening med tekmovalnim premorom.

Kako obremenjujoče so na vas vplivale tudi ocene pred začetkom zime, češ da je napočil čas za veliki boj v lovu na kristalni globus z Martinom Fourcadom, vodilnim biatloncem zadnjih let?

Ne, to ni bilo breme. Šlo je preprosto za mojo željo in nenazadnje tudi nalogo, ki sem si jo zastavil, češ da bi lahko napredoval iz sezone v sezono. Precej bolj me zdaj moti to, da mnogi »vedo«, kaj vse sem storil narobe, pa nikdar še zdaleč niso bili v takšni tekmovalni vlogi, kot sem se znašel sam. Moje delo lahko ocenjujejo le trenerji, ki so delali z menoj. Ti namreč poznajo način mojega treninga in tekmovalnega pristopa, so merodajni, da me pohvalijo ali pa mi omenijo, kje sem ga polomil. Če po so kje takšni strokovnjaki, ki bi pri priči lahko dvignili raven mojih sposobnosti kot tudi drugih naših reprezentantov, so prav dobrodošli. A kot sem vam dejal, verjamem tistim, ki me poznajo.

In takšen je, denimo, Uroš Velepec, ki zdaj očitno zelo uspešno dela pri ukrajinski reprezentanci. Kako gledate na slovo z njim, bil je vaš trener še takrat, ko ste kot hrvaški reprezentant s kolajnama na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah osupnili biatlonski svet?

Resnično me ne preseneča, da je uspešen v Ukrajini, saj o njegovi strokovnosti res ni dvomov. Njegovi programi za tekmovalca niso slabi! Če pa z nekom sodeluješ vrsto let, pride včasih tudi do napetih trenutkov. Nekaj jih je bilo – denimo najino razhajanje glede izbire štartne skupine na uvodni tekmi zadnjih olimpijskih iger ali pa njegov pogled na moje zdravljenje poškodovane rame z drugimi strokovnjaki, zato pač ni bilo več najvišje ravni medsebojnega zaupanja. A spet moram omeniti, da me močno motijo govorice, ki še zdaleč ne držijo. Kot denimo tista, da je Uroš zaradi mene odšel iz slovenske reprezentance. Ah, dajte no – zaradi mene nihče ni prišel k tej ekipi in zaradi mene tudi nihče ni odšel od nje. Če se pa zgolj ozrem k prejšnji sezoni, moram povedati, da je bil odnos z Urošem korekten in zelo profesionalen, logistično usklajen, le delal sem pač po Tomaševem programu.

Kako pa kot športnik gledate na dva različna pristopa – Velepčevega bolj avtoritativnega in Kosovega, ki prisega na številne pogovore s tekmovalci?

Do rezultata lahko vodijo različne poti, oba pa sta se doslej, vključno s prejšnjo sezono, izkazala kot uspešna.

Pa je res Uroš Velepec do tekmovalcev tako strog, temelji njegov pristop na vojaški disciplini?

Ah, menim, da je že kar nastala fama o njegovi strogosti. Sicer pa: povsem običajno je, da trener največ pričakuje prav od najboljših. Pa ne le trener, takšno je tudi razmišljanje pri zvezi, poročevalcih, gledalcih.

A mi, ki spremljamo reprezentanco že dolga leta, opazimo prepletanje številnih vlog, ki jih prej, vsaj na prizorišču tekem ali treninga, ni bilo. Kot da ne bi bilo več hierarhije, ki je v vrhunskem športu za urejene razmere kar nujna?

Glede hierarhije morate vprašate tiste, ki so za to odgovorni.

Toda tekmovalcu najbrž ni vseeno, če pluje med pretiranim številom različnih mnenj, mar ne?

Poglejte, tekmovalec mora predvsem dobiti zelo jasna in kratka navodila za trening. Vse drugo ga ne zanima. Kako so urejeni odnosi na vrhu – to ni moja zadeva. O tem ohranjam osebno mnenje, a ga bom obdržal zase. Zase lahko le rečem, da vadim zelo korektno in po najboljših močeh. Sicer pa treniram zaradi sebe in ne zaradi koga drugega.

Kaj pa samodisciplina? Ne glede na to, da vas poznamo kot izjemno zagnanega športnika, je možno ohranjati strog delovni pristop tudi pri samostojnem treningu, brez navzočnosti trenerjev in sotekmovalcev?

Seveda skupno delo prinaša svoje prednosti, a sam nisem opažal nikakršnih težav niti, ko sem bil sam. Nenazadnje sem prav na Pokljuki vadil dobra dva tedna sam, kajpak po programu trenerja Kosa, ko so bili drugi naši tekmovalci na severnoameriški turneji, takšen trening mi je prav ustrezal.

Pa se še oklepate zamisli o svoji samostojni ekipi?

Če si dovolj dober in če dobiš pokrovitelje, ki podpirajo ta projekt, je to vsekakor izvedljivo. Res pa je, da pri smučarski zvezi samostojnih ekip ne dovoljujejo, zato o tem zdaj prav resno ne razmišljam.

Vseeno pa se najbrž spominjate pristopov Tine Maze in Petre Majdič, dveh izjemnih športnic, ki sta delali drugače kot drugi pri reprezentanci.

Sleherna zgodba je zgodba zase, tudi športnih panog, četudi gre za sorodne na snegu, ni lahko primerjati med seboj. Pri biatlonu bi se v hipu znašel v težavah glede logistike na tekmah, predvsem prostora za pripravo smuči, saj so ti omejeni in jih podeljujejo glede na reprezentančne kvote. A glede na načela SZS o tem zdaj prav resno ne razmišljam.

Vsekakor pa razmišljate o svetovnem prvenstvu v Oslu – kaj pravzaprav pričakujete od največjega tekmovanja v sezoni, v kateri vam doslej ni šlo?

Res sem se znašel v povsem novi vlogi, ni ga statističnega parametra, ki bi me zdaj uvrščal v širši krog favoritov. Ni mi všeč, da je tako, saj to le razkriva, kako slabe izide sem zbral v dosedanjem delu zime. A nisem še obupal! Glavni cilj je pokazati največ doslej v sezoni, verjamem, da sem sposoben unovčiti znanje, izkušnje in dober sklepni trening.

Povrhu pa je prvenstvo na enem od vaših najljubših prizorišč, kajne?

Čudovito je tekmovati na štadionu, kjer pod seboj vidiš veliko mesto. Počutim se kot alpski smučarji na Sljemenu nad Zagrebom ali skakalci v Innsbrucku. Ko pa že prideš na Holmenkollen, občutiš to izjemno poslanstvo nordijskega športa. Tam se vedno znova veselim tekem in tudi zdaj je tako.

Povezane novice

Bakterija le ni povzročila preplaha
26. februar ob 09:00
Sreča v nesreči za Jakova Faka in druščino je, da zadnje težave hitro ...
Prijavi sovražni govor