V Planici še brez »Ubi, ubi jodlarja!«

Planica se tudi ob praznjenju »štamperlov« razlikuje od drugih navijaških zletov.

Objavljeno
24. marec 2017 17.00
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Naj se malo poigram v aktualnem duhu, čeprav bi se moral vsaj malo obregniti ob kulturo športnega navijanja na slovenskih tekmovališčih že pred mesecem dni. Najprej vrnitev v preteklost in na prvi letošnji derbi v Ljudskem vrtu med Mariborom in Olimpijo. Polne tribune, skoraj 12.000 navijačev, velika pričakovanja. V zraku je bilo čutiti tradicionalni lokalpatriotski naboj, zaradi katerega se vsaj štirikrat na sezono aktivirajo posebne policijske enote. Lepa reč, ni kaj.

Nadaljevanje derbija na igrišču oziroma na tribunah je znano že vsem. Štajerci so v leksikon novoletnih rajanj vpisali še vijoličasto z ognjemetom, kar je še vedno bolje kot metanje bakel na igrišče in proti akterjem. Na drugi strani so se zeleno-beli privrženci držali tistega, kar najbolje znajo, žaliti drugega. Da ne bo pomote, tudi vijoličasti ne zaostajajo veliko in niso zaostajali, še posebno ko se 11.000 duš družno odpravi »ubijat žabare«, z doktorji, inženirji, politiki, kulturniki vred ...

Folklora navijanja v Sloveniji je vsaj tako oddaljena od evropskih standardov, kot je celotna družba ali pa njena gospodarska moč v primerjavi z razvitejšimi državami. Kar še ne pomeni, da v tako kultiviranih prestolnicah, kot sta Dunaj ali Madrid, ni več uličnih navijaških spopadov in še česa drugega, kar ne sodi v navijaško kulturo 21. stoletja. Na Dunaju je, na primer, »Wiener Derby« hud zalogaj za mestno oblast in policijo. Pa vendar ne gre, da bi enačili ali primerjali dunajske zeleno-belo-vijoličaste derbije z našimi. Zaradi drugih spremljajočih, naprednejših, uglednejših in bolj civiliziranih postranskih zadev.

Nikakor ne sodim med tiste, ki se licemersko zgražajo nad pirotehničnimi vložki, vmes pa pojejo in pozivajo k linču. Sprijazniti se je treba, uporaba pirotehničnih sredstev je in bo še nekaj časa prepoznavni del celostne podobe slovenskega navijaštva na štadionih, ki je svoj repertoar dodobra obogatilo s »kulturno dediščino« iz južnih okolij. Vsekakor jo bo – tudi v glavah – težje odpraviti kot bojevniške napeve, uperjene proti tekmecem. Jezične strupene puščice so namreč veliko bolj nevarne kot vržena bakla, ki ni usmerjena v človeka, ali manjši ognjemet. Predvsem pirotehnika nima osebnega sporočila, ne žali in ne ponižuje.

Ljubljansko-mariborski nogometni navijači sprožajo vsesplošno zgražanje javnosti. Zanimivo, da veliko bolj kot čezmerno opijanje, ki je navkljub »prohibiciji« eden od najbolj prepoznavih zaščitnih znakov planiškega skakalnega praznika. Na Avstrijskem ni bistveno drugače, morda je še huje. A se Avstrijci ne zgražajo tako, kot se naši varuhi zdravja in usmerjevalci obče kulture.

Ampak Planica se tudi ob praznjenju »štamperlov« razlikuje od drugih navijaških zletov. Če v Stožicah ali Ljudskem vrtu »Boateng, Eleke, Defendi, Kabha ...« igrajo v ritmih navijaških napevov s pozivanjem k ubijanju s sekirami (prav zanima me, ali je nogometašem kdo to prevedel), so pod Poncami Kraft, Stoch, Freund in Co. junaki v Avsenikovih ritmih tudi takrat, ko premagujejo naše. Kar pomeni, da alkohol ne ubija.

Navijanje ali navijaštvo v Sloveniji ima temeljno napako. Navija se proti tekmecu in ne za svojega!