Tiskane izdaje
Maribor − Najuspešnejša slovenska alpska smučarka prejšnje sezone Ilka Štuhec je morala po oktobrski poškodbi prednje križne vezi v levem kolenu in operativnem posegu pod taktirko kirurga Niklausa Friedricha v Baslu s cmokom v grlu prikimati težkemu dejstvu, da je bilo olimpijske zime zanjo konec, še preden se je sploh začela.
Smukaška svetovna prvakinja iz letošnjega St. Moritza, ki je tik po poškodbi dopolnila 27 let, naj bi predvidoma − tudi po Friedrichovih napovedih − okrevala približno pol leta, za ponoven naskok v bližino vrha pa bo potrebovala devet mesecev. Srečo v nesreči je imela, da so pogačica, meniskus in hrustanec ostali celi.
Kakšen je bil dosedanji potek rehabilitacije, je priljubljena Mariborčanka, v prejšnji sezoni dobitnica smukaškega in kombinacijskega kristalnega globusa, spregovorila danes v dvorani Priol mariborskega hotela Habakuk, na novinarski konferenci sta sodelovali tudi kineziologinja Anja Šešum in fizioterapevtka Darja Kramberger.
»Vsi vemo, da so poškodbe sestavni del našega športa, ampak ne razmišljaš o njih in misliš, da se tebi ne bo zgodilo. Ni bilo lahko, ampak sem se morala sprijazniti s položajem in poiskati rešitev. Dogajalo se je zelo hitro, odločitev glede izbire kirurga je bila enostavna, ker dr. Niklausu Friedrichu res zaupam. Ta rehabilitacija je doslej najtežja za glavo, noga deluje odlično, malo višje pa je nekoliko drugače.
Takoj sem vedela, da koleno potrebujem dlje kot zgolj do februarja in do Pjongčanga, zato sem se v hipu odločila za kirurga, ki mi je že leta 2010 rešil kariero in mi štiri leta hitreje spet izjemno hitro pomagal, da sem sploh lahko odšla v Soči. Tokrat pa ni bil načrt iti na olimpijske igre sodelovat, temveč so bili cilji zelo visoki in če nisem pripravljena, nimam tam kaj početi. Teoretično bi celo lahko šla, ampak se zagotovo ne bi splačalo, saj sama pri sebi dobro vem, da ko bi me prvič malo bolj streslo, bi lahko bilo zelo neprijetno in bi tvegala mnogo več, kot pa bi lahko pridobila,« je sedmi sili zaupala Ilka Štuhec.
Najtežje se je bilo sprijazniti, da je sezona zanjo izgubljena. »Ta rehabilitacija je zame najtežja za glavo. Čeprav že lahko hodim brez bergle, pa nisem niti pomislila na to, da bi nastopila na februarskih olimpijskih igrah. Koleno rabi dlje časa, kot samo do OI, zato sem se oktobra tudi odločila za operacijo pri istem zdravniku, ki mi je že leta 2010 rešil kariero. Za te igre namreč vem, da ni bil plan, da grem samo sodelovati. Če nisem pripravljena, nimam tam kaj delat. Teoretično bi lahko šla, ampak vem, da ko bi me prvič streslo, bi bilo zelo neprijetno,« je dejala Štuhčeva.
Najtežje je zdaj spremljati kolegice, s katerimi se je lahko še v prejšnji sezoni enakovredno kosala na belih strminah. »S težkim srcem spremljam svetovni pokal. Kar nekajkrat sem tudi pomislila, kaj pa, če bi bila zraven. Seveda sem imela tudi krize, a sem jih prebrodila, drugače ne gre. Najbolj mi pomagajo sestra, Anja, nečaki, me razvedrijo. Težje mi je spremljati tekme, kot kadarkoli prej, ker vem, da tja spadam in v vsakem primeru se hočem tja vrnit, a zadeve potrebujejo svoj čas. Motivirana vsekakor sem. Najhujše je pred tekmami, takrat bi se namreč pripravljala na start. A tolažim se s tem, da bom tudi sama drugo leto spet tam,« je še dejala Ilka.
Šešumova, ki že dalj časa sodeluje s Štuhčevo, meni, da se je iz te poškodbe (žal) veliko naučila: »Žal se je Ilka poškodovala, a če lahko tako rečem, sem pa jaz od tega veliko odnesla. Vemo, kje so omejitve, kateri so tisti gibi, kjer bi nova vez trpela. Trening poteka v fitnesu in Ilka je še vedno odlično pripravljena, mišice so ostale.«
