Vsako delo je častno, če bodo zato pozimi lahko tekli

Prišleka v Črno na Koroškem, ki kaže vsaj malo športnih afinitet, hitro oskrbijo s podatkom, da so skozi leta slovenskemu športu dali kar sedem olimpijcev. Mali koroški biser je s tem posebnost celo v svetovnem merilu, a s podobnim žarom in zanosom o svojih udeležencih največje športne manifestacije na svetu govori tudi Vinko Poklukar. Trener, o čigar načinu dela in manirah ne bo nikoli enotnega mnenja, a je dobesedno sam postavil na noge blejski tekaški klub in na OI poslal pet svojih tekmovalcev.

Kdor si vzame čas in mu prisluhne, bo deležen poglobljenega sprehoda skozi čas, a tudi svojevrstnih lekcij o tem, kako je osnove sodobnega trženja za preživetje njemu tako ljubega kluba postavljal že v 80. letih prejšnjega stoletja. Za polnjenje proračuna je že pred poldrugim desetletjem organiziral koncerte, dolgo v Festivalni dvorani, zadnji dve leti pa na prostoru blejskega Lipa. V soboto se bo tam rajalo na viže Helene Blagne, Ota Pestnerja, Štajerskih 7, Alpskega kvinteta, pa še 4 tenorji in Klemen Bunderla bodo zapeli. »Vstopnicam res ne navijamo cene, le po 12 evrov bodo, a takšni dogodki nam veliko pomenijo, saj s tem zaslužimo za to, da fantje in dekleta čez zimo lahko normalno trenirajo,« pove Poklukar, ki se nadeja, da se bodo tokrat vabilu odzvali tudi številni tekaški rodovi iz drugih klubov, saj je natanko 30 let, odkar je na Bledu zasnoval sredino, iz katere so do OI prišli Janez Marič, Katja Višnar, Alenka Čebašek, Nika Razinger in Anja Eržen. No, bilo bi jih šest, pravi, če ne bi doslej najuspešnejši slovenski tekač Matej Soklič enkrat iz zamere, ker ga je poslal iz kombija, zamenjal klub. Vinko je seveda prepričan, da bi bil še precej boljši, če bi ostal pri njem, češ da je po selitvi precej nazadoval v teku na daljših razdaljah …

Če ne bi bilo Vinka, tudi teka na Bledu ne bi bilo. V Gorjah, od koder prihaja, za to niso imeli posluha, pa ga je pred 30 leti osnoval na Bledu, sam priznava, da je moral biti malo nor, da se je spustil v kaj takega, in predvsem silno zaljubljen v ta šport. Kar 15 let je namreč zgodbo gnal sam, vlekel smučine okoli Bleda, nabiral denar, vodil treninge, vozil na tekme, potem se mu je pridružil Filip Kalan. Zdaj mu pomagata še Matija Rimahazi in Jure čabešek, pa Petro Zaletel s Fakultete za šport so od letos redno vključili v delo, saj sta s Filipom sklenila, da bosta brez specialista za vaje za moč težko še koga pripeljala do, recimo, OI. »Tega, da nisem odprt za nove stvari, mi pa res nihče ne more očitati. Čeprav sem prej vse to s fanti in dekleti delal sam, potem pa je pomagal še Filip. A Petra ve, kaj dela, tile sodobni prijemi so le drugačni. O norveškem trenerju Peru Øyvindu Torviku recimo težko kaj rečem, ne poznam ga, a naša Katka ga silno ceni in očitno ve, kako streči stvarem,« pravi Poklukar, tiste vrste človek, ob katerem nihče ne ostane ravnodušen; bodisi ga imajo radi ali pa ga ne marajo, prav vsi pa mu priznavajo silno energijo, četudi so ga leta gnanja in nenehnega živciranja, kako bo speljal mesec za mesecem, leto za letom v smučinah, že stala zdravja. Srce ga je že opozorilo, naj stopi na zavoro.

S Filipom z grenkobo opazujeta, da upada število staršev na klubskih sestankih, kot da nikomur ne bi bilo mar, kaj počnejo otroci. Ogoročeno se še kar borita tudi za to, da bi tekmovalci po slovesu od pubertete imeli nek status, saj se v zdajšnji ureditvi slovenskega športa povsem izgubijo, ker pač še nimajo rezultatov. V teku pač dozorijo šele sredi 20. let, do tedaj pa večina noče biti na grbi staršev; ali pa niti ne more biti. Zanju denimo vsakoletni večji koncert ni edini alternativni vir nabiranja denarja. Že pred leti sta prišla do koncesije za prevoze otrok v gorjansko šolo. »S tem smo pokrili lep del kredita za nakup novega teptalca, brez katerega ne bi imeli prog za trening v okolici Bleda in tudi na Pokljuki,« pravita, vesela, da so po nekaj letih premora letos s šolo spet našli skupni jezik. Dva klubska kombija bosta kot nalašč za to, eden od šoferjev bo denimo kar Filip, preden se bo začel popoldanski trening. Treba se je znajti, pravita, a takšnih entuziastov v slovenskem športu ni več veliko in vprašanje je tudi, kaj bo z blejskim tekom, ko bo Poklukar enkrat izpregel. Zaradi zdravja s slovesom grozi že za prihodnjo leto, četudi mu verjame malokdo, še njegovi domači si težko predstavljajo, da bi se odrekel svoji veliki ljubezni. Za katero je večino svojih asov kot učitelj športne vzgoje na blejski šoli nanovačil med šolskim poukom.

Najraje vidita, da so to otroci iz običajnih domov, kjer ni luksuza na vsakem koraku. Pa tisti iz hribov okoli Bleda, s kmetij, kjer jih niso nosili po rokah. »Takšen je navajen prehoditi dnevno vsaj 2 do 3 kilometre, ima naravne gibe. Konec koncev podobno velja za kolesarstvo, mladi Mohorič izhaja iz takega okolja. Pri takih, ki se kot otroci ne gibljejo dovolj, moraš še bolj paziti, da jih ne obremeniš, da pozneje ni posledic,« pravita sodelavca, ki se dopolnjujeta kot rit in hlače in ki sta prepričana, da zdaj v rokah držita dober material z Miho Dolerjem. Ker pri nacionalni zvezi niso oblikovali reprezentance, bosta pa onadva fanta pripravila za naskok na točke svetovnega pokala, pravita. Četudi Poklukar dodaja, da takšnega talenta, kot je bil Marič, še dolgo ne bo imel. Bil je boljši kot Soklič, zatrjuje, a kaj, ko je šel raje v biatlon. »Lahko bi bil naša moška različica Petre Majdič,« je slikovit Poklukar, ki za vsakega od svojih nekdanjiih ali zdajšnjih varovancev najde po eno dobro in po eno slabo besedo, a ne zlonamerno. Športnik mora trenerja sovražiti, je mantra, za katero s Filipom neomajno stojita, prijateljski odnos tu ne prinese nič dobrega. Čudita se vsakokrat, ko slišita, da kdo od trenerjev tekmovalce pošlje na trening v naravo, ne da bi bil poleg. »Midva vseskozi kričiva in popravljava napake. Tehniko. Slog. Vse. Stalno sva zraven. O ja, enim gre to silno na živce, a le tako si lahko boljši. Saj samega sebe ne vidiš,« sta odločna.