Vsi v Planici, Planica čez vse!

Je bilo danes pod letalnico 25.000, 35.000 ali 32.500 oboževalcev letenja? Kdo bi se sekiral zaradi petih jurjev gor ali celo dol, tretji dan planiške marčne norosti je bil vstajenjski.

Če bi me pred mesecem Islandec (državljanstvo je simbolično) vprašal, koliko je iz Ljubljane do Planice, bi ga opozoril: »Z avtom tri ure, peš precej več.« Taki zastoji so se, spominjajoč se preteklosti, obetali letos, ko veter naše skakalce nosi kot peresca. Pravijo, da je bilo v četrtek in petek gnečavo, tudi prometne nesreče so bile, sobota pa je tradicionalno, se zdi, najbolj nabita.

Zatorej pametnjakovič na vasi vstanem ob pol treh, dve uri in pol pred petelinom, iz Ljubljane poženem ob 3.54 in – sem v Kranjski Gori 56 minut pozneje. In z lučmi, itak imam prižgane, iščem zastoje.

V avtu se drugič zbudim okoli šeste, ko je Kranjska že živahna, živopisna. Nekateri lokali, ugibam, so rajali vso noč, najzgodnejši in najtrpežnejši gredo proti Planici peš tri ure pred začetkom poskusne serije, kot privid se zdi ljubitelj in gojitelj suhega teka, odpirajo se vrata prvih avtodomov, podirajo prve prazne piksne, ponoči pozabljene na zložljivih mizicah.

Tiskovno središče je že pred sedmo vrveče, kot bi se novinarji, ki na Gorenjskem kampirajo vse dni poletnih prireditev, sploh ne pogrezali v sen, pa ne, ker bi bili 24 ur na preži, če se razumemo.

Že kar povem, na dan, ko naj bi bil človeški, navijaški zamašek najtesneje zabit v grla, ki vodijo v dolino skakalnic in letalnice, je vse štimalo. Če so bili organizatorji morda prva dva dneva nekoliko presenečeni, so tretjega zmagali. Krožni promet ja laufal, da se je v glavi vrtelo, tako oni za sedmosilnike kot za civiliste, zastonj avtobusni prevozi Kranjska Gora–Planica, na gornjem Gorenjskem, si predstavljate?

Planica, na sredi med sedmo in osmo jutranjo, še osenčena, še mrazeča, pa že kričava, recimo polovično popolnjena. Cirkus fantastikus. V nordijskem centru je za avdio-video-tiskovinsko-spletne predstavnike poskrbljeno skoraj bolj, kot bi si zaslužili, opazno pa je bilo, da je na svetu ogromno, preogromno ljudi, ki so za Planico zelo pomembni, veri important, ki imajo posebne, VIP-prostore za druženje, pljuckanje, grickanje. Bog jim daj zdravja.

Pivotehnika

Dogajalni prostor je bil prepreden z ograjami, to dejavnost zadnje čase pač obvladamo, ampak, nič slabega, bil je red, posledično mir. Slišal sem, da se na prireditveni prostor ni smelo vnašati alkohola, še eksplozivnih sredstev ne.

Paleta obrazov, narodov, starosti, vikinške rogovilaste čelade, irharce, gole goleni, cilindri, obrazne poslikave, od nekod je prišel možak, prekrit s kožuhi, povem vam, še Pehta bi jo pocvirnala. Če je kdo kaj z eksplozivom imel, je težko reči, po grimasah in značilnih gibih sodeč, pa so nekateri rokovali z alkoholom. Groza, veste, tudi mladi.

Saj vemo, eno je Andrej Stare, ki vpije in kreha po teve, eno je možak, ki v Planici v živo komentira strogo športne dosežke, poudaril bi tretjega, v okolici Grosuplja bi mu rekli animir dame, ta pa je bil moški, nekakšen spodbujevalec srčnosti, čustev, ki pa je imel sila težko nalogo, čustva so bila na višku.

Pa vseeno smo bili njegove marionete, zavpil je: »Goran je ...«, 32.000-glava (morda 35.000) množica pa je odvrnila: »Car!« Upam, da smo vsi mislili Janusa, nikarte Dragića. Pa skupaj smo peli Vem, da danes bo srečen dan, potem pa je prišla preverka, navijači katere slovenske pokrajine bodo iz sebe spravili največ decibelov. Okej, slišalo se je Notranjce, pričakovano Gorenjce, ne vem, je bilo Korošcev le za vzorec, ko so zakričali Dolenjci, sem mislil, da se bo lepotica rodbine Gorišek sesula, pa, dasi pritepenec, sem bil ponosen. Potem pa so bili izzvani Štajerci in Dolenjci smo priznali poraz.

Potem so bili pobožani še tujerodni ljubitelji nordijskih vragolij. Avstrijcem je bil namenjen Štravsov valcer, ker je bil bojda v Planici lani neki Grk, smo krčili kolena na sirtaki, za Francoze je očitno najznamenitejši kankan, Rusi so se morali sprijazniti z mešanico Katjuše in Kalinke, odveč je natipkati, da je slovenska himna Golica. No, so pozneje tudi Zdravljico nabili. Dama v majici norveških simbolov je vse komade preplesala. Ob sirtakiju z makedonsko zastavo v rokah. Duhovito.

Kako naj ponazorim, kako veličastno veliko nas je bilo? Morda z dejstvom, da sem v razmiku petih sekund srečal dva dvojčka, dva para dvojčkov.

Nekako sem se pririnil do ograje, kjer je bil mimohod junakov, ki jih občasno gledam po teve. Doma smo vedno govorili, kako je tale Freund prijazen, v živo pa jej, jej. Strmel je predse, si nekaj požvižgaval, nič kaj prijateljsko. Pa samo 17 ljudi ga je za avtogram zaprosilo. Nekateri, Kranjec, Kraft, so bili pripravljeni, v boršah so imeli kup razglednic s svojim imenom, priimkom, se mi zdi lastnoročnim, ne stiskanim. Ja, tehnika napreduje.

Oj, Planica, moj dom!

Če je stoletja ali malo manj veljalo, da nisi pravi Slovenec, ne Slovenka, ako se vsaj enkrat zaživa na Triglav ne prigrizeš, bi bil potreben popravek. Nisi vreden slovenstva, če nisi vsaj enkrat priča spektaklu pod Poncami. Saj to, da kdor ne leta, ni Sloven'c, vemo, če se ne motim, že od Zahota naprej.

Težko je reči, mar ondi, na koncu (pa levo) Gorenjske, na letalne dni vse prekipeva zaradi športa ali kar tako, samo sebi v veselje. Količina dobre volje, ne glede na količino česarkoli, s čimer se dobra volja prisvoji, je fascinantna. Vemo, ko na športnih poligonih naenkrat zadoni iz tisoče grl, gre, naj bo v dvorani ali na štadionu, dlakovje pokonci. V Planici pa, ko se bliža slovenski nastop ali pa Kasai, vam povem, zaledeniš, čeravno sonce že uro vate nažiga. Glasovi, zvoki, trobente, piščali, ne vem, vuvuzele ali kaj. Pa četudi ne bi bilo zvoka, če bi bila samo slika, podoba zastav, ki se mešajo, vihrajo druga prek druge, pred drugo, bi bilo – za posrat noro.

Zunaj ograj, ki so označevale športno-navijaško dostojanstvo ... naj omenim, da letalec, ko doskoči pri 240 metrih (in prej), bojda doživlja take sile na telo, da težko verjameš. Približno tako so zgledali modeli pred ograjo, kot bi pristali in ubrisali, popustili silnicam kot Ammann. Sicer ne polomljenih udov, le zmehčanih, pač pa začasnih okvar miselnih procesov. Nekateri skokov niso dobro videli, ker so sedeli, še manj bodo imeli povedati oni, ki so (ob)ležali.