Tiskane izdaje
Dnevi ohladitve in uvodna tekma svetovnega pokala v Söldnu so prinesli jasno sporočilo: zima se bliža! Se je nekdanja profesionalna smučarka, zmagovalka petih tekem za svetovni pokal in dobitnica bronaste kolajne na SP 1996, veseli? »Nekdaj sem se zime zelo veselila. Zelo rada sem namreč tekmovala. Priprave so bile vedno bolj mučne kakor tekmovanja. Tam sem res uživala, kar je bila najbrž prednost pred drugimi, tekme so me dodatno motivirale. Zato sem v tistih časih komaj čakala, da se začnejo. Če pa me danes vprašate, ali se veselim zime, lahko iskreno povem, da ne. Rado me zebe, vedno moram biti toplo oblečena,« je Hrovatova začela pogovor. Na deževni dan ji ni manjkalo obveznosti, njen vsakdanjik je razpet med ustvarjalnim timom pri Elanu (W studio), smučarsko šolo, družinskimi opravili in še številnimi drugimi aktivnostmi, zato stresa ne manjka. A ta je čisto drugačen kakor tisti iz časov tekmovalne kariere.
Je težje oziroma bolj naporno biti profesionalna smučarka ali učiteljica smučanja? »Vsaka stvar je težka po svoje. Kot profesionalni športnik moraš biti discipliniran pri prehrani, treningih, pripravi na tekmovanja in potem na samih tekmah. To so posebni pritiski. Kot učiteljici smučanja mi je morda v fizičnem smislu laže, napori so manjši, imam pa opraviti s starši in otroki. Če se jim želiš popolnoma posvetiti in vse držati skupaj, je stresno na drug način,« je ugotavljala danes 40-letna Ljubljančanka, ki zimske konce tedna in šolske počitnice zadnja štiri leta s smučarsko šolo preživlja v Kranjski Gori, med tednom pa tu in tam organizira še tečaje za kakšne druge skupine ali podjetja. »Večina otrok je začetnikov, po tečaju jih prevzamejo starši in sami smučajo naprej. Imamo veliko počitniških taborov, tam lahko izpilijo tehniko, vsako leto se najdejo otroci s posebnimi potrebami. Smo šola za vse.«
V svoji ekipi ima 14 učiteljev, vsi so nekdanji tekmovalci. »Le redko so vpreženi vsi, prilagajamo se povpraševanju. Vsi so z menoj že četrto leto, vsi so že doštudirali in delajo, delo ob vikendih jim ustreza in prinaša dodaten zaslužek.« Na tečajih sreča veliko različnih značajev. Otroke je treba znati motivirati skozi zabavo, starše včasih brzdati zaradi visokih pričakovanj. Tudi sama je mati in tudi njen petletni sin Filip se je že naučil smučati v njeni šoli. »Lansko leto je bil v skupini kot vsi drugi, nisem imela stika z njim. Reči moram, da zelo velikega zanimanja za smučanje ni pokazal. Ampak se lahko to še spremeni. Če bo želel smučati in če ga bo to veselilo, zakaj pa ne. Nima pa nobenih privilegijev, ker imam jaz smučarsko šolo. Tudi jaz ga vsak teden ne vozim smučat. Le če izrazi željo in če vidim, da je pri stvari,« je povedala o svojem malem smučarju.
Smučanje
Seveda se dobro zaveda, da je danes smučanje otrokom tudi vse manj dostopno, vse več je socialno ogroženih družin, ki si tega športa ne morejo privoščiti. Prav zato se je ob odprtju šole povezala z Zvezo prijateljev mladine Slovenije in Anito Ogulin. Z vsake ljubljanske osnovne šole je povabila po dva posameznika, da se pridružita njeni šoli. A odziv ni bil najboljši. »Pri nekaterih šolah se je izkazalo, da so k nam pošiljali otroke, ki sploh niso bili socialno ogroženi, ampak je šlo za poznanstva, drugi so rekli, da to zanje pomeni preveč dela,« je pojasnila, zakaj je, poleg tega da je imela preveč obveznosti in stroškov, to opustila. »Težava je tudi v tem, da nimam nobenih subvencij, ne od mesta ne od države. Se mi pa vsako leto zgodi, da me kateri od staršev pokliče in jim poskušam individualno pomagati. Tudi komu, ki je slabšega zdravja.«
Hrovatova se zaveda, kakšna je današnja smučarska realnost. »V Ameriki že od nekdaj smučajo samo bogataši. Pri nas smo imeli v tistih zlatih časih srečo, da je bil to nacionalni šport. Vsi smo lahko smučali. Zdaj pa žal gremo v smeri kot ves svet: smučanje je prestižni šport,« je menila nekdanja tekmovalka, ki tudi dobro ve, da je danes veliko teže tudi smučarjem v reprezentanci. Sama sicer ni občutila finančnih težav, ki so tako hude danes, je pa ob koncu svoje kariere v reprezentanci videla druge omejitve. »Ko sem želela končati, so mi vsi govorili, naj zdržim še eno leto do OI. A nisem imela več motivacije in nisem več videla napredka v tem, da smo trenirali kot skupina. Zato še toliko bolj podpiram Tino Maze, da je šla na samostojno pot. Sama se nisem upala odločiti za kaj takega. A vedela sem, da če še želim do kakšnega izjemnega uspeha, se moram individualno lotiti stvari,« se je ozrla nazaj v leto 2001, ko je sklenila svojo kariero. Če bi lahko, bi danes to spremenila. »Težave, ki so se pojavile pri Tini, so obstajale že takrat. Oče mi je vedno stal ob strani, ko pa sem prišla v reprezentanco, tega niso več dovolili. To je bilo po moje narobe, a sistem je pač bil takšen.«
Tina naj le uživa
Ko se je odločila za korak v smučarski pokoj, si je močno oddahnila, prehod ni bil težak. »Nikoli si ne rečeš čez noč, da boš prenehal. To se v tebi nalaga dlje časa. Še bi smučala, če bi bila le tekmovanja. Ampak trening, trening, trening ... To je bila zame velika muka,« se je spominjala. Ko je bilo kariere konec, si je vzela čas zase. »Dve leti sem samo uživala, hkrati pa razmišljala, kaj bom počela. Daš si duška, greš na morje za en mesec, na potovanje. Saj kot smučar ves čas potuješ, a ne vidiš drugega kot le progo, na kateri treniraš,« je še povedala Hrovatova, ki danes tudi smuča s povsem drugačnim pristopom. A za dušo naredi le »dve furi«, to je vse. »Po končani karieri si avtomatiziran, v glavi še vedno imaš določene občutke, telo pa ti takšnega smučanja ne dovoljuje več. Rada komu kaj pokažem in povem. Da pa bi šla denimo v St. Moritz z družino smučat za ves teden? Ne. Raje grem na morje.«
Kaj bi torej sporočila Mazejevi za njen bližajoči se konec kariere? »Samo uživa naj. In predvsem veliko zdravja ji želim. Ne glede na to, kakšna bo ta sezona, je dosegla že ogromno. Naj bo to, kar je. Saj to je že pokazala, da se ne ozira na druge. Življenje pa naj še naprej zajema z veliko žlico, na vseh področjih. Tudi če bo doma ležala, ji je vse oproščeno,« je še dodala v smehu, hkrati pa priznala, da je slaba navijačica.
Tekem ne spremlja, saj je ob koncih tedna vedno na terenu. Če pa ujame televizijski prenos, pogleda prvih 15 tekmovalk. »Potem pa ... mi postane dolgčas. Žal. Tudi imen ne poznam več. Tako pač je, s svojim življenjem greš naprej, v drugi smeri.«
