Za slovo še nekaj velemojstrskih zavojev

Maribor – Slovo Tine Maze od navijačev na Zlati lisici je bilo spontano tako kot zna biti pri njej vse, ko je sproščena in se prepusti čustvom. Minuto pred štartom, ko začne tiktakati štartna ura in odštevati sekunde, še ni vedela, kako naj gre po pohorski progi – v tekmovalnem slogu, za katerega se je poldrugi mesec dni tudi pripravljala, ali pa se enostavno prepustiti trenutku in uživa v slovesu z navijači.

Ko je stala na vrhu pohorske proge svetovnega pokala in je, tik preden se je pognala po strmini navzdol, nekajkrat zaploskala (to je ponavadi počela v štartni hišici), je bilo jasno, da bo zadnji nastop nekaj posebnega. Tako kot je bilo dan prej pri večerji, ko je iz njenih oči žarela drugačna energija kot v časih, ko se je pripravljala za nastope na največjih tekmovanjih. Ko je bila na svoje nastope 100-odstotno osredotočena, je bila občutljiva na vse šume, ki bi zmotili ustaljeno pripravo na tekmo. Jasno je bilo tudi, da zadnja predstava oziroma valček ne bo tekma, kot si jo je želela maja lani, ko se je odločila, da zadnjič nastopi v svetovnem pokalu. Ko je videla, da navkljub resnim pripravam in dobremu smučanju le ne more biti konkurenčna za najvišja mesta vrhunsko natreniranim tekmicam, se je odločila, da se poslovi tako, kot se pač je.

Potem ko je polovico proge presmučala v visokem ritmu, ki seveda še zdaleč ni bil takšen, kot je bil slaba tri leta prej, ko je osvojila v Sočiju olimpijsko veleslalomsko zlato ali pač v Beaver Creeku 2015, kjer je zadnjič zmagala na največjih tekmah ter osvojila naslova svetovne prvakinje v smuku in alpski kombinaciji, se je ustavila in ob progi pozdravila svojega smučarskega spiritus agensa Andreo Massija ter trenerja zadnjega obdobja Valeria Ghirardija. Bil je to najbolj čustven trenutek slovesa, s katerim je pokazala, da brez ekipe aMaze, kar sicer vsakič poudarja, ne bi bila to, kar je oziroma ne bi osvojila 13 kolajn na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstevih ter velikega globusa, ki ga sicer šteje za največji dosežek 18-letne kariere tekmovalke v svetovnem pokalu.

Na zaključni strmini pohorske proge pa se je prepustila popolnemu užitku smučarske svobode in izpeljala nekaj tehnično dovršenih veleslalomskih zavojev, kakršne smo redko videli tudi v letih največjih uspehov. Za svojo dušo, prijatelje in navijače, ki so jo s huronskim navijanjem in aplavzom pospremili v tekmovalni pokoj. To je bila miniatura veleslalomske poezije.

»Že deset sekund pred štartom sem hotela pozdravljati gledalce. A sem se le zadržala toliko, da sem se resno pognala s štarta. V spodnjem delu sem si dala duška. Ko sem začutila veselje med ljudmi, me je, tako kot na vseh mariborskih tekmah, val navdušenja potegnil vase. Če bi šlo, bi razširila roke in poletela, tako fantastično sem se počutila. Na koncu sem se po vzoru Bojana Križaja ustavila tik pred ciljno črto, snela smuči ...«

Če je Tina do tistega trenutka z velikimi črkami pisala najlepše strani svetovnega smučanja, je po prestopu rdeče črte postala del njegove zgodovine. V trenutkih, ko je jasno, da Tine nikoli več ne bomo videli v njenih najlepših in najboljših smučarskih umetnijah, je bilo vsakomur v mariborski snežni areni težko ostati hladen, čeprav je bilo pod Pohorjem hudičevo mrzlo. Nekateri so solze komaj zadrževali (med njimi je bila tudi zlata lisica Mikaela Shiffrin), drugi so se prepustili sladkemu čustvovanju, Tini v čast. V imenu tekmovalk svetovnega pokala ji je srečno pot v drugem življenju zaželela ena izmed najboljših prijateljic Lara Gut.

Drugi del slovesa od navijačev je bil na osrednjem mariborskem trgu pod taktirko nacionalne televizije v oddaji »Hvala, Tina«, v kateri je Tina tudi zapela z Matjažem Jelenom (Šank Rock), čeprav tega sprva ni nameravala. Posebna in domišljena pa je bila zaključna zabava v prestižni mariborski restavraciji Rožmarin. Za šov so poskrbeli trije umetniki in umetnica iz Andaluzije, ki so jo navdušili pred leti na poroki Andree Vinanella. Zanimivo je, da so, navkljub svojim delovnim obveznostim, bili v Mariboru na slovesu vsi nepogrešljivi člani ekipe aMaze. Vianello, ki ji je še zadnjič, tako kot zna, vrhunsko pripravil tekmovalne smuči, Ghirardi, ki jo je spremljal na pripravah za mariborsko slovo, Mauro Pini, ki je sicer strokovni komentator švicarske televizije, Livio Magoni, ki trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, ter nepogrešljiva fizioterapevtka Nežka Poljanšek, ki je bila v zadnjem mesecu dni prav tako vseskozi na pripravah za mariborski nastop.

V krogu najbližjih sorodnikov, svojih športnih in siceršnjih prijateljev je bila sijajno razpoložena, razigrana kot že dolgo ne, pravzaprav takšna, kakršno jo bomo srečevali v prihodnje. Na življenje slehernika brez gladiatorskega športa, ustaljenega ritma skrbno načrtovanih dnevov, mesecev in let se je bolj ali manj že privadila in našla novo motivacijo. Pravi, da ima veliko novih izzivov, v bližnji prihodnosti povezanih z najbolj zvestimi sponzorji - Stöcklijem, Milko in FILA. Je tudi strokovna komentatorka Eurosporta, koliko pa bo poslovno in smučarsko povezana s Slovenijo, pa ni odvisno le od nje.