Tiskane izdaje
Sierra Nevada – Filip Flisar je prototip športnika za velika tekmovanja. Ne glede na to, kako uspešno sezono svetovnega pokala v smučarskem krosu ima za seboj, se – ko je najbolj potrebno – prikaže v najlepši luči. Na SP pred štirimi leti je bil peti, na olimpijskih igrah leto pozneje šesti, predlani je v Kreischbergu vknjižil šampionsko lovoriko. Danes jo lahko potrdi.
Popotnica iz svetovnega pokala je odlična. V končni razvrstitvi je zasedel četrto mesto, kar je njegova druga najboljša uvrstitev ob zaključku tekmovalne zime, uspešnejši je bil zgolj v sezoni 2011/12, ko se je okitil tudi z malim kristalnim globusom. A je tedaj, pomenljivo, vpisal manj točk (482) kot to zimo, v kateri je zbral 525 točk in dokazal precejšnjo konstantnost. Decembra je dvakrat zmagal v San Candidu-Innichenu, dodal pa še po eno drugo, tretje, četrto in peto mesto.
»Položna proga je preprosta le na prvi pogled, ko si enkrat na njej, vidiš, da ni tako. Je mehka, a vseeno tehnično zahtevna in peklensko hitra, zahteva natančnost in bliskovito razmišljanje, saj lahko v hipu kaj zamudiš, nevarnosti si sledijo druga za drugo, trenutek nezbranosti je lahko usoden, a to mi ustreza. Že v zgornjem delu sta dva dvojna skoka v piramidi, na treningu sem se skoraj ubil, ko sem preletel tri grbine, a sem se nekako le rešil, razni eksoti se niso. Najslabše jo je odnesla Rusinja, kak večji eksot verjetno ne bi preživel. Priložnosti za prehitevanje bo dovolj, a bo pomemben tudi že štart,« ne skriva optimizma prepoznavni Mariborčan, ki ga danes (ob 11.10) najprej čakajo kvalifikacije, če bo v njih uspešen, pa popoldne (14) še finalni boji.
»Merim na najvišja mesta in se ne obremenjujem s tem, kdo mi bo v posameznih nastopih stal nasproti. Vseeno mi je. Če hočem na vrh, moram premagati vse. Proga poleg mene verjetno ustreza tudi Kanadčanoma Chrisu Delboscu in Bradyju Lemanu, tudi Švedu Victorju Öhlingu Norbergu, manj Francozom, ki imajo rajši led kot mehke proge. Kakor koli, nikogar se ne bojim, je pa v tako nepredvidljivem športu dovolj en spodrsljaj, pa je sanj konec,« poudari 29-letni Štajerec in izpostavi specifičnost snega: »Je takšen hribovski, meša se s puščavskim peskom, na vrhu hriba se celo vidi Maroko.« Tudi spomladanske razmere s sončnim in toplim vremenom mu gredo na roke, saj v njih uživa.
Od zaključka svetovnega pokala je v dveh tednih pokuril tistih nekaj odvečnih kilogramov, ki jih je dobil na zadnji postaji v Kanadi. »Po daljši odsotnosti od doma sem se najprej spočil, opravil krajšo shujševalno kuro, se en dan postil, nato pa si v Lipnici privoščil ocvrto kuro, ki je posebna zato, ker jo pripravljajo na svinjski masti. Imel sem tudi nekaj sponzorskih obveznosti, ki pa so mi bile v užitek, saj so zaprli pol Maribora s Titovim mostom vred in me posedli v avtomobil, ki sem mu moral skuriti gume,« je svojevrstne metode sproščanja pred vrhuncem sezone slikovito opisal Flisar. Poskrbel je, da je bilo vmesno obdobje med koncem sezone in SP čim manj stresno: »Nič nisem bil na snegu, saj se nisem želel voziti kam daleč na treninge. V tako kratkem času se smučanja tako ali tako ne moreš niti naučiti niti pozabiti.«
Na progi, ki bo danes gostila tekmovalce v smučarskem krosu, so se pred dnevi v tej disciplini merili tudi deskarji, veliko vlogo je odigral material. Filip se na to požvižga: »Progo so odtlej kar precej spremenili in je tehnično prezahtevna, da bi bila na njej ključna oprema. Po takšnem spomladanskem snegu leti vse, z mažo se torej težko ušteješ. Meni je šlo na treningu kot namazano, ne vem pa, kako je šlo konkurenci, zato težko rečem, da sem imel hitrejše smuči kot drugi.«
