Hirscher: Za tistega, ki bi se zabaval, v moji ekipi ni prostora

Prvi smučarski zvezdnik Marcel Hirscher v pogovoru za Delo o tem, da nima časa miselno predelati zmag, pomislekih o koncu kariere in Slovencih.
Objavljeno
04. marec 2018 22.00
Marcel Hirscher,slalom pokal Vitranc Kranjska Gora 4.3.2018 [marcel hirscher,smučar]
Mojca Finc
Mojca Finc
Prvo ime alpskega smučanja Marcel Hirscher je na pokal Vitranc prispel zadnji med vsemi, večer pred veleslalomom. Potem ko je odložil prtljago, je pred večerjo dal kakšnih osem intervjujev, tudi za Delo. V Kranjski Gori, kjer je praznoval 29. rojstni dan in desetletje prvih stopničk v karieri, si je z dvema zmagama zagotovil rekordni sedmi zaporedni veliki kristalni globus in mala v tehničnih disciplinah.

Zlom gležnja je poleti prinesel negotovost. Tekmeci so že videli svojo priložnost. A vrnili ste se še močnejši. Kako pomemben je bil ta premor za najboljšo sezono kariere?

Lahko bi se vprašali tudi drugače: kako dobra bi bila sezona brez poškodbe? A tega ne bomo vedeli nikoli. Zanimivo je, da sem se poškodoval prvi dan priprav, stopil sem na smuči pet mesecev po finalu sezone. Nekateri so mi dejali, da je to znak – da moram končati kariero. Ne, nisem se strinjal z njimi. Nadaljeval sem delo in se umaknil od smučanja, nisem se ukvarjal z ničemer v povezavi s svojo službo.

To je vaša sedma sezona na najvišjih obratih. Se glava in telo kdaj pritožita, da je dovolj? Sprašujemo se, če sploh imate meje.

Vsak ima svojo mejo. Večino časa sem ji blizu. Vsekakor je to velik izziv, a izkušenejši sem, bolje se lahko soočam z vsem, kar se mi dogaja. To mi pomaga tudi pri vseh drugih obveznostih: medijskih, žrebih štartnih številk, prireditvah, intervjujih, skratka pri vsem, kar pride z uspehom.

Na kakšen način si polnite baterije med sezono?

Zame je zelo pomembno, da sem doma, kolikor je le mogoče. In pri tem se ne oziram na oddaljenost tekmovališč od doma. Denimo med tekmami v Švici, med Adelbodnom in Wengnom, se vedno vrnem v svojo domačo bazo. Potrebujem umik od tega cirkusa. Glasno je, stresno, veliko ljudi, kamer, medijev ... Potrebujem mir in čas zase.

Pa imate sploh čas predelati vse zmage?

Nimam. Čas za to bo vsekakor prišel po sezoni. Vprašanje pa je, koliko ga bom potreboval; jih bom predelal v štirih letih ali morda v štirih mesecih?

Ko analizirate svoje nastope, si kdaj tudi sami rečete: Kako nor je, poglej tega vesoljca?

Ne prav pogosto. Se pa zgodi. Na zadnji prelomnici veleslalomskega nastopa na drugi progi v Adelbodnu sem si mislil, daj, upočasni malo, to je preblizu poškodbi ali odstopu. Bilo je res noro. Spomnim se tudi slaloma v Madonni di Campiglio, ko sem padel za sekundo, na koncu pa zmagal. Tudi zame so to nori trenutki.

Torej si rečete, da ste z drugega planeta?

Ne z drugega planeta, ampak kako je mogoče nadaljevati tekmo.

Najboljši ste, tekmeci vas analizirajo. Pa vi, kdo je vaš Marcel Hirscher?

Koga analiziram, je odvisno od tega, kdo je najhitrejši na tekmi ali treningu. Lahko je to tudi tekmovalec, ki se uveljavlja v evropskem pokalu. Če trenira z reprezentanco in je najhitrejši med vsemi, si bom pogledal njegovo linijo in izvedbo. Ime zame ni pomembno, zanima me samo, kako hitro smuča.

Zelo zanimivo je gledati vajine boje s Henrikom Kristoffersenom. Koliko k vašim nadzemeljskim predstavam prispeva tak tekmec?

Takšni dvoboji so poseben mik za gledalce. Na koncu tekme pa je podobno kot pri analizah. Ne tekmujem proti imenu tekmovalca, ampak času. Če ni v vlogi mojega najbližjega tekmeca Henrik, je pa kdo drug. Vselej me zanima, kako priti do najboljšega časa.

Nam poveste kaj o svoji ekipi? V njej so vaš oče, Michael Pircher, Josef Percht, Stefan Illek ...

Potem sta tu še serviserja Thomas Graggaber, nekdanji smukač, in Johann Strobl, ter drugi, odgovorni za tekmovalno ekipo pri Atomicu.

Kakšen šef ste?

Precej dolgočasen šef med sezono. Ve se, zakaj smo tu, zaradi našega dela, posla. Imamo se dobro, nismo pa tu za zabavo. Tu smo, da bi bili uspešni. Smo na misiji. Naša misija je pokazati svoj maksimum. Mike denimo skrbi za pripravo in postavitev proge ter videoanalize, Stefan za odnose z mediji ... Vsak se trudi biti najboljši na svojem področju, pri nalogah, za katere je zadolžen.

Kaj zahtevate od svojih sodelavcev?

Da so profesionalni in živijo v istem duhu vso sezono. Nekdo, ki bi se zabaval, hodil ven in spal, seveda lahko to počne, ampak ne v moji ekipi. Pri meni ni prostora za takšne. Po sezoni delaj, kar hočeš, med sezono pa bi bilo to neprofesionalno.

Ste zelo strogi do njih?

Ni bilo nobene situacije, v kateri bi moral biti strog. Tega so navajeni.

Veliko testirate. Menda ste imeli na olimpijskih igrah 92 parov smuči.

Res je, da smo jih imeli veliko, za štiri discipline, ne pa toliko. Nisem preizkusil vseh. Na običajnem treningu imam denimo deset parov veleslalomskih smuči, med katerimi je pet parov takšnih, ki jih nisem nikoli prej uporabil. So za rezervo, če bi se kaj zgodilo, denimo, če bi nam na letališču izgubili torbo s smučmi in bi bili naenkrat brez njih. Treba je biti pripravljen na vse. Skoraj na vse.

Z zlatima olimpijskima kolajnama imate zdaj zares vse lovorike. Kaj vas sploh še motivira?

V splošnem zelo rad tekmujem. Smučanje je čudovit šport. In super je, če v njem zmaguješ. Če imaš težave z opremo, je lahko to frustrirajoče, saj smo kot dirkalni avtomobili, odvisni smo od materiala. Brez dobrih smuči nimaš možnosti za zmago.

Pa ste še vedno motivirani, kot ste bili pred nekaj sezonami?

Rad bi končal to sezono, si vzel prosto in razmislil, kako naprej. Morda se bom odločil za še eno sezono, morda za novo službo, tudi to je mogoče. Ali pa dve leti ne bom počel ničesar, morda bom potoval okrog sveta ali kaj drugega. Zdaj zelo uživam v tekmovalnem smučanju, morda bolj kot v zadnjih nekaj letih, ker mi je lažje obvladati vso sezono.

Edini dosežek, ki ga še nimate, je največ zmag v svetovnem pokalu. Ingemar Stenmark pravi, da ga boste prehiteli.

Ne bom ga prehitel. Ne nameravam smučati tako dolgo.

Letos ste rojstni dan praznovali v Kranjski Gori. S Slovenijo vas vežejo prve stopničke v karieri. Pa kajak na Soči. Po novem tudi tekmec Žan Kranjec. V kakšnega tekmovalca se razvija?

Opazili smo ga že v prejšnjih letih, že takrat je pokazal dobre posamezne odseke ali po en nastop. Zdaj je med najboljšimi 15 veleslalomisti na svetu in ima zmagovalni potencial.

Napredoval je v elitno sedmerico.

Oprostite, vedno rečem »top 15«, saj nikoli ne vem, kdo sodi v prvo in kdo v drugo skupino, ker se lestvica ves čas spreminja.

Za slovensko smučanje je elitna sedmerica v veleslalomu velika stvar.

To si lahko predstavljam. Za slovenske tekmovalce je vsekakor težje kot za avstrijske, ker mi imamo vse. Naša smučarska zveza je velika in imamo ogromno potenciala. V prejšnjih letih sem govoril z Boštjanom Klinetom o položaju v slovenskem smučanju. Snamem klobuk pred temi fanti! Njihova želja je res močna. Precej stvari si morajo organizirati sami. Res je velika razlika med avstrijsko zvezo in slovensko.