Žan s prtljažnikom, polnim lovorik, nima več dvomov

Krvavec – Lani je imel v tem času okoli vratu »le« dve olimpijski kolajni, letos je s kovčki lovorik zapolnil prtljažnik avtomobila. Kristalne lovorike imajo v njegovih očeh (pa tudi rokah) večjo težo, šele z njimi pa je utišal nenehne dvome, ki so ga denimo preganjali še na začetku sezone. »Zdaj vem, da sem lahko ponosen na svoje dosežke, zaupam lahko v svoje sposobnosti.«

V nenehnem iskanju popolnosti je v tej zimi še dodatno izbrusil svoj šampionski značaj. Čeprav sta bili olimpijski kolajni zanj prelomni in mu odprli veliko vrat, je sezono začel v veliki negotovosti, kar nekako v strahu, da ne bi mogel uresničiti visokih pričakovanj, ki si jih je kot nepopustljiv tekmovalec zadal. Ko se je tako pred dnevi na Krvavcu ozrl nazaj na sezono, je spoznal, kako pomemben je bil zanj (zlasti v psihološkem smislu) dober začetek v Carezzi, ko se je uvrstil v veliki finale. »Če začneš slabo, se je težko pobrati, vse delo s priprav se zdi zaman. Če pa začneš dobro, te lahko odtlej skrbi samo to, kako se boš še izboljšal,« je razmišljal.

Sezono, polno vrhunskih rezultatov, je sicer najbolj zaznamovala dvojna zmaga na Japonskem. »Že zato, ker vem, da je takoj po zmagi težko še enkrat stopiti na vrh. Še dobro, da sta bili tekmi druga za drugo. V Moskvi sem se že nekako sprostil, želel sem še več, to pa ni več delovalo najbolje,« je ocenil Tržičan in tudi priznal, da je po pomembnosti tekem v zadnjem tednu višje kot zaključek svetovnega pokala v Winterbergu postavil svojo ekshibicijsko preizkušnjo na Krvavcu. Organizacija družabnega dogodka mu je bila v veliko zadovoljstvo. »To je bil začetek, niti ni bilo pomembno, koliko ljudi se dogodka udeleži, organiziral sem ga z namenom, da se zahvalim vsem, da sem na snegu, doma. Če pa bi nam uspelo, da bi bil takšen vsak moj zaključek sezone, bi bilo gotovo vsako leto več odziva, prepričan sem, da bi lahko tako ustvarili večjo bazo za deskanje.«

Opogumiti najmlajše, da stopijo na desko, je bil eden od glavnih namenov tekme, pri tem mu je na pomoč priskočil Elan in izdelal posebne začetniške modele za otroke. Ob tem je Košir tudi razkril, da bi utegnil v naslednji sezoni tudi sam presedlati na slovenskega proizvajalca. Se mu menjava sredi olimpijskega ciklusa ne zdi preveč tvegana? »Gre za domače ljudi, zaupam, da imajo dovolj znanja. Če bodo začetni testi pokazali, da sem lahko uspešen, zakaj pa ne. Tukaj ni omejitev. Je tvegano, a imam voljo in željo, ne bojim se, da mi ne bi uspelo.«

Četudi je šele zaprl zadnje poglavje sezone, že pogleduje proti naslednji. Zatrjuje, da še ima rezerve. »Ko vse deluje, je vse lažje, psihično in fizično. Le ne smeš zaiti na slabo pot. Lažje mi je, ker sem se v preteklosti veliko dokazoval tudi samemu sebi, zdaj pa vem, da tudi če mi ne bo šlo takoj, ne bom zagnal panike,« je zagotovil. Dokler bodo snežne razmere še dobre, jih bo izkoristil za preizkus novega materiala, konec junija se bo s prijatelji podal na tradicionalne aktivne počitnice na Lefkado, sicer pa se bo nagradil že s tem, da bo del svojih obveznosti predal nekomu drugemu in se razbremenil. »Tam, kjer se bo dalo sodelovati z ostalimi iz ekipe, bom sodeloval, tam, kjer je bolje, da sem sam, pa bom sam. Ne zato, ker bi imel kakšne osebne težave, temveč zato, ker vem, da si bom omogočil bolj kakovostno delo.«