Začutila, da lahko smuča z zmagovalno razliko

Zagreb – Najbližji svojci in prijatelji so Ilki Štuhec včeraj na zagrebškem letališču izza vogala skočili v objem z rožami in penino, širši krog navijačev jo je pozneje navdušeno pozdravil na sprejemu v Mariboru. Kljub dolgi poti iz Kanade je bila štiričlanska ekipa zelo razposajena, navdušenje po dveh zmagah jo je šele dobro zagrabilo.

»Šele ko smo šli na pot iz Calgaryja, se me je dejansko dotaknilo. Prej smo bili ves čas v napetosti in v pripravah na nove tekme,« je dejala široko nasmejana Štuhčeva in s sedmo silo še enkrat podoživela konec tedna v Lake Louise, kjer je doživela svoje najlepše trenutke kariere. »Že večer pred tekmo, ko smo gledali analize zadnjega treninga, je bilo drugače. Ni bilo kot lani, ko sem morala popraviti še kar nekaj stvari. Tokrat je šlo le za malenkosti, za zmagovalno razliko in že to je bil poseben občutek. Petek pa je bil zares nenavaden dan. Čutila sem, da sem pripravljena in se vrgla dol,« je opisovala. Za tista občutja, ko je videla zeleno barvo in prednost na semaforju, ni našla besed. Prve zares ne bo pozabila nikoli. Tudi nadaljevanje v cilju je bilo kaotično, ni manjkalo navdušenih krikov in solz sreče, še zlasti pri mami Darji Črnko, ki je menda jokala vse pretekle dni, tudi na včerajšnji novinarski konferenci se ni mogla zadržati, ko je podoživljala dogajanje na progi. »Cmerili sva se kot dež, a takšni pač sva,« je dejala serviserka, ponosna, da je namazala najhitrejše smuči na tekmi, in poskrbela za kar nekaj nevoščljivih moških pogledov.

Smuči (oz. nov opremljevalec) so bile pomemben dejavnik, je prikimal trener Grega Koštomaj, najresnejši glas v ekipi s tremi dekleti (sestavlja jo tudi kineziologinja Anja Šešum, prav tako nadvse pomemben člen, ki tudi v psihološkem smislu zelo razbremeni Ilko), prav tako treningi s slovensko moško ekipo. »Že v prejšnji sezoni je dobro smučala, ni pa imela prave napadalnosti, ni našla najhitrejše linije. Tehnično smo ji nekoliko spremenili položaj na smučeh, sestavilo se je še kup nekih drugih dejavnikov, drobci so prinesli drugačen pristop, večjo samozavest in tudi dve zmagi,« je povedal, tudi Ilka je prikimala: »Ključen je bil preskok v glavi, da si lahko zaupam, da lahko uživam v tem, kar delam.«

Njena mama je temu dodala še, da je bolj začela zaupati tudi v ekipo samo, ki zdaj skupaj deluje drugo sezono. »Morala je začeti zaupati, vzpostaviti pravi odnos z Anjo in Grego, kar pa ne gre čez noč. Morala je začutiti, da vsi delamo zanjo,« je dejala. »Delamo to, kar potrebujem, tako v kondicijskih kot smučarskih treningih. Vse je prilagojeno meni, kar se morda egoistično sliši, toda le tako lahko najbolj izkoristiš svoj maksimum. V večjih reprezentancah je to že nekaj običajnega,« pa je o načinu dela še pripomnila Štuhčeva.

Ob velikem uspehu se ni želela ozirati nazaj v preteklost, na težko pot, ki jo je zaznamovala poškodba kolena leta 2008 in po njej mukotrpno tavanje v povprečnosti. Bi, če bi se lahko vrnila nazaj, kaj spremenila? »Čisto nič. Vse je za kaj dobro. Takrat je hudo, težko, nikjer ni nobenega, za vse si sam, a se marsikaj naučiš, o sebi in svoji okolici. Bilo je vredno,« ni želela pogrevati starih stvari, temveč zrla le v prihodnost. Zdaj si bo privoščila nekaj dni počitka, v četrtek pa se bo ekipa že podala v Francijo, na treninge pred tekmami v Val d'Isere, po katerih se bo vrnila tudi na tekme tehničnih disciplin in v Courchevelu najverjetneje nastopila tudi v veleslalomu. Seveda, apetiti so zdaj zrasli. »Mislim, da je bilo res samo še vprašanje časa, kdaj bom to dobro smučanje s treningov prenesla na tekmo. Ko se dejansko zgodi, je noro, dobro se počutiš, to ti da zaupanje za naprej. Tudi s petim mestom v superveleslalomu sem bila zelo zadovoljna, to je vrhunski rezultat, le želim si lahko, da bi v tem slogu tudi nadaljevala.«