Zadržati dobro formo, to je umetnost

Že kar nekaj let je Ana Drev slovenska smučarska stalnica. Čeprav je mnogokrat v senci, se je redno držala najboljših veleslalomistk, ko pa je pred kratkim v Lienzu odločno stopila v ospredje z najboljšim časom prve proge, pa je le uresničila potencial, ki je že ves čas tlel v njej. Izkušnje so izbrusile njen smučarski čut, s katerim zdaj pomaga tudi mlajšim sotekmovalkam.

Tekmovalna zima se ni začela po njenih željah, a je vedno umirjena in preudarna smučarka iz Šmartnega ob Paki, ki zdaj živi na Polzeli, kljub temu našla pravo smer za drugačen potek sezone. Zdaj le trka na les, da bi ostala zdrava in tiste odlične smučarske občutke obdržala vse do pomladi. »Zadržati to dobro pripravljenost, to je umetnost,« je te dni prikimala pod vitranško strmino v Kranjski Gori, tudi vesela, da je lahko po dolgem času trenirala doma.

»Te občutke prikličem v spomin, kadarkoli naredim kakšen slabši ovinek. Če kaj ne gre v pravo smer, se lahko hitro odzovem,« je dejala 30-letna smučarka, potem ko je zgodaj dopoldne že opravila s količki, med turisti na progi pa nato še opravila nekaj prostih zavojev. »V tem obdobju je trening bolj intenziven, naredimo manj voženj in tiste bolj kakovostne,« je poudarila tudi, kako pomemben je trening na dobro utrjeni podlagi. »V tej sezoni je bilo ključno, da sem imela možnost dobro trenirati. Če ti že tako in tako ne gre, potem pa se iščeš na slabi podlagi, na kateri nimaš prave opore, je to toliko težje. Če imaš dobro progo, se veliko lažje najdeš in izboljšaš svoje smučanje,« je razmišljala in omenila, da je zlasti velik napredek naredila na decembrskem treningu v Åreju, po katerem je v Courchevelu s sedmim mestom prišla do uvrstitve kariere. Seveda tudi skupaj s kakšnim tehničnim popravkom, ki jih s posnetkov že ugotavlja tudi kar sama. »Zdi se mi, da so se mi občutki že zelo izostrili, nato ti še trener, ki te že dobro pozna, kaj namigne. V Courchevelu sem, denimo, med prvim in drugim nastopom pogledala na kamero in sem točno vedela, kaj ni bilo v redu. Zelo mi je pomagalo na drugi progi, da sem tisti gib popravila. Analiza posnetkov zelo pomaga.«

Oče trener, a učila jo je mama

V teh podrobnostih v smučanju vidi še ogromno rezerv, tako pri sebi kot na splošno v svetovnem pokalu. »Ko se bo enkrat eni od deklet vse dobro sestavilo, je lahko tudi nekaj sekund spredaj. Mislim, da je treba le stremeti k temu in iskati poti, kje se še izboljšati. Ni vedno stvar le to, da nizaš ponovitve,« se je zavedala. Si pomaga tudi z analizo tekmic? »Tudi. Od ene pogledaš linijo, od druge kaj drugega. Eva Maria Brem ima res dobro tehniko, Federica Brignone pa ima drugačen slog smučanja. Vedno gre povsem na robnik,« dejala, o svojih prednostih in slabostih pa dejala, da ima malo več težav tam, kjer so dolge ravnine. »Ni treba, da je zelo strmo, samo da teren pada, pa lahko s svojim gibanjem dodajam hitrost. Na ravninah mi je težje, a si tudi pri tem prizadevam. Lienz, denimo, ni bil tako strm,« je v smehu še pripomnila, da je v tem pogledu malo »težaven« zanjo še teren v Mariboru, sanjski pa v Kranjski Gori.

Obe progi sta ji zelo blizu, a v pravem pomenu domači so zanjo tereni na Golteh, kjer je tudi ustvarila svoje prve in najlepše smučarske spomine. Tam je bil oče trener v klubu. »Ni imel veliko časa, zato me je smučati pravzaprav naučila moja mama,« je povedala o smučarski družini, v kateri je nekaj časa trenirala tudi starejša sestra. »Če pa razmišljam o spominih skozi kariero, pa se mi zdi najlepša kakšna zmaga po poškodbi,« je povedala smučarka, ki je v karieri dvakrat okrevala zaradi strganih kolenskih vezi. »Ko sem si koleno poškodovala prvič in potem zmagala na tekmi za evropski pokal tukaj v Kranjski Gori, je bil res lep občutek. Po drugi poškodbi sem vse začela doživljati nekoliko drugače. Če bi se mi, denimo, prej zgodilo to, da bi vodila po prvi progi in odstopila, bi me verjetno podrlo. Toda zdaj tudi bolj zaupam v to, kar delam. Tako hitreje prideš do spoznanja, da ti bo morda še kdaj uspelo kaj takšnega,« se je navezala na zadnjo izgubljeno priložnost, a še opozorila, da so njeni cilji še vedno zelo realni: želi se uvrščati v deseterico.

Drugo poglavje

Ne glede na tekmovalne strese in napore smučanje še vedno jemlje kot velik užitek. »Smučam, ker mi je lepo. Tudi med sezono. Razbremenila sem se pritiska, rekla sem si, da mi ni treba nujno nečesa osvojiti. Ne postavljam si več rezultatskih ciljev in poskušam na tekmi uživati. Na tehnične stvari sem močno osredotočena, želim jih izpolniti, ampak če v glavi imaš ves čas le rezultat, to ni dobro. Tudi že pred sezono sem si to rekla, a kljub temu sem bila v Söldnu močno razočarana. Sama nad seboj niti ne, bolj zaradi drugih stvari, ki so se dogajale, v ciljnem izteku sem se počutila res slabo. Sama vsega tega nisem videla tako črno, a vsi drugi so me gledali tako očitajoče,« se je še navezala na nekatere negativne odzive, ki so sledili slabemu razpletu po prvi tekmi. Najbolje je nanje odgovorila s toliko boljšim nadaljevanjem. Da je vse to pač sestavni del smučanja, pa se je v svoji že skoraj 15 let dolgi karieri v svetovnem pokalu že navadila.

Kljub ljubezni do smučanja pa se veseli tudi »drugega življenja«. »Doslej sem bila ves čas le v smučanju, a že ko sem bila osem mesecev doma poškodovana in študirala v Ljubljani, sem videla, da se lahko imam v življenju kljub vsemu lepo.« Kakšno bo to drugo poglavje, še ne ve, a gotovo bo povezano tudi s knjigami, ki so prav tako njena velika ljubezen in zaradi katerih se je tudi odločila za študij primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njenimi najljubšimi deli je Sto let samote Gabriela Garcie Márqueza, ko je bila mlajša, jo je navdihnila Siddharta Hermana Hesseja, zdaj pa bere Johna Steinbecka – Vzhodno od raja. »Najprej bi rada dokončala študij, imam še deset izpitov, potem pa bomo videli. Ne obremenjujem se preveč s tem, kaj bom počela. Imam občutek, da bo gotovo prišlo nekaj zame.«