Tiskane izdaje
Rogla – Žan Košir je bil zadnja leta glavni »krivec« za lep obisk domačih navijačev na tekmi svetovnega pokala, letos pa se bo mednje pomešal tudi sam. Dolgo je upal, da bi se vsaj na Rogli spet postavil na štart, a slabo počutje v zadnjih dveh tednih mu je odtegnilo tudi ta, praktično še edini cilj sezone. Pustil si je sicer še odstotek možnosti za nastop, toda ...
Tveganje bi bilo pač preveliko, v zadnjem mesecu je bil namreč le dvakrat na snegu. Toda ko se je nazadnje pridružil sotekmovalcem na treningu in spet videl, da je hitrejši od vseh (!), ga je kajpak močno zgrabilo, da bi poskusil. »Težko se je odločiti. Definitivno ne kaže, da bi se zadeve toliko izboljšale, da bi v tej sezoni sploh še lahko kaj nastopal, ampak ta tekma mi je vseeno tako blizu, tudi časi so zelo optimistični,« je bil v precepu Tržičan, a se obenem tudi zavedal, da so treningi eno, tekma pa je druga zgodba. »Nekaj časa sem razmišljal, da če bi nastopil, bi nastopil za navijače, zdaj pa mislim, da niti to ne. Če slučajno bom, bom izključno zase, za svojo dušo,« je še dejal in vseeno pustil priprta vrata za sobotni štart.
Močno ga sicer zanima, koliko bi bil sposoben iztržiti iz tega položaja, se pa tudi zaveda, kako hitro bi ga na tekmi zavedel adrenalin. Nevede bi šel spet prek svojih meja in morda podrl vse, kar je gradil v zadnjih mesecih. Stanje s hrbtom se sicer ni poslabšalo, a tudi bistveno izboljšalo ne, bolečine čuti vsak dan. »Vsak dan, ko vstanem iz postelje, sem povsem okamenel. Težko si je sploh nadeti čevlje, vzeti desko in iti ven. Čeprav se potem bolje počutim. Vendar pa posledično nisem v takšni kondiciji, da bi bil sposoben biti v tolikšnem obsegu na snegu,« je razmišljal. »Vseeno pa sem se odločil, da pridem sem in da ne bom bežal od vsega skupaj, še vedno je to vrhunec sezone. Upam, da slabši začetek ne bo vplival na to, da bi ljudje čisto pozabili na nas,« se je nadejal dobrega obiska na domači tekmi, ki jo bo prvič pospremil kot gledalec. Seveda mu ne bo lahko, tekme močno pogreša. Ko je konec tedna pospremil 2. mesto Ane Drev, se je spomnil tistih občutkov zadovoljstva, ki so mu jih prinašali uspehi. »Če bi nastopil in dosegel dober rezultat, vem, da bi to odtehtalo vse tiste težave, ki so se nakopičile v zadnjih devetih mesecih. To bi bil obliž. In to me mika.«
Doslej je ves čas še upal, da bi nastopil vsaj na domači tekmi, bil zato z glavo ves čas v deskanju in iskal možnosti, da bi »rešil« sezono. »Ostal sem v stiku, zato ne čutim, da bi bila sezona izgubljena. To, da vidim, da sem še vedno konkurenčen, je zame veliko zadoščenje. Odtlej sem se tudi veliko bolje počutil.« Zdaj, ko vidi, da ne bo več tekmoval, pa je zanj prišel čas, da se še temeljiteje posveti odpravljanju poškodbe, o kateri sicer še vedno ni dobil nobene konkretne medicinske usmeritve. Šele, ko se bo stanje izboljšalo, bo razmislil tudi o dolgoročnih ciljih, denimo OI 2018. Ta cilj je za zdaj v temi, pravi. »Optimizem mi vliva to, da sem še vedno blizu ostalim, a glede na to, kako počasi se zdravi ta poškodba, ki bo očitno ostala, pa bo to težko izvedljivo. Cilj je zapisan in ostaja, ampak pred njim je zdaj visok zid.«
