Žan Košir kot stroj ali zrel regrat, ves čas v vojni s samim seboj

Tudi v poolimpijski sezoni je najboljši slovenski deskar alpskih disciplin zadržal sijajno formo, kot vodilni v svetovnem pokalu je nesporni favorit SP v Kreischbergu. A novi dve kolajni nista edini na seznamu želja za nepopustljivega Tržičana. Rad bi osvojil svetovni pokal, pa zmagal na Rogli, do leta 2018 pa naredil še en kakovostni preskok.

Je bil po lanski uresničitvi sanj na OI štart v novo sezono kaj drugačen? Vas je uspeh spremenil? Omenjali ste, da sta se sprva težko motivirali.

V Sočiju sem dobil potrditev, ki sem jo iskal zadnjih deset let. Do teh rezultatov me je pripeljalo natančno in brezkompromisno delo. Bistvenega »premika« v novi sezoni nisem zaznal, saj sem ostal zvest svojemu načinu razmišljanja in življenja. Moje telo je bilo ob začetku priprav veliko bolj sproščeno, zato sem na kondicijskih treningih ponovno užival, a sem bil še v olimpijskem afektu. Kmalu so treningi postali zahtevnejši, utrujenost pa vse večja. V glavi se je ponovno začela vojna. Vse hočem narediti brez napak in ves čas napredovati, a na drugi strani telo težko sledi ritmu, zato se upira. Tako se začne doba trpljenja, ki traja do prvih tekem, nato sledi točka preloma. Logično je, da me je prej poganjala želja po dokazovanju, zato je bila motivacija močnejša. Ta želja je zaradi potrditve, ki sem jo dobil v Sočiju, zdaj izginila. Težko pojasnim, od kod sem nato črpal voljo, ampak pomembno je, da sem zdržal. Štart v novo sezono je sicer vsako leto težji.

Kolajni sta vam omogočili lažje nadaljevanje tudi v finančnem smislu, pa vendar niste okrepili ekipe. Kako to?

Kar dobro sem podkovan na področju ekonomije. Moje investicije ne morejo biti višje od prihodkov, poleg tega mi morajo prinesti želeni cilj. Zelo dobro vem, kakšno ekipo bi si zaslužil in potreboval, a take vsote ne morem zbrati. Za nemoteno delovanje s polno podporo bi lahko porabil pol milijona evrov na sezono. Obkrožen sem z mnogimi strokovnjaki, ki se skrivajo v ozadju in mi pomagajo zato, ker jih jaz razveseljujem s svojimi dosežki. Vložki so minimalni, rezultati pa morajo presegati prejšnje. Veliko svojega dela vlagam in s tem kompenziram pomanjkanje sodelavcev. Poprimem za vsako delo, sem »izkušen multipraktik«. Je pa tudi res, da težko zaupam vsakomur in zato včasih vse skupaj raje naredim sam.

Mislite, da bi bil individualni pristop najboljše zagotovilo za uspeh tudi pri drugih slovenskih tekmovalcih?

Napredek je pri meni prišel hkrati z izkušnjami in zrelostjo. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi šel po drugi poti, a pomembno je, da mi je uspelo. Individualna pot je bila zame korak v pravo smer, je pa taka poteza izvedljiva le v dveh primerih. Prvi je neomejen žakelj denarja, drugi pa železna volja, moja gorenjska trma, če hočete. V obeh primerih mora biti v ozadju tudi podpora družine, a ne v finančnem smislu. V današnjih časih morda to niti ne bo več prava rešitev, ker so stroški vsako sezono višji. Se pa strinjam, da je izjemnim posameznikom treba dati prednost in jim omogočiti individualno delo znotraj ekipe.

Brez egoizma v vrhunskem športu ne gre. Kaj menite o tem in kako v tem kontekstu vidite sebe?

Spoznavam, da to na žalost res drži, a obstajajo različne vrste egoizma. Egoizem je velikokrat sestavni del motivacije in borbenosti, brez njega bi bili vsi povprečni. A si na koncu še vedno lahko »človek«. Vse je odvisno od vzgoje in okolja, v katerem odraščaš. Naučil sem se preklapljanja med treningom, tekmo ter prostim časom. Na eni strani sem kot stroj, na drugi kot zrel regrat, v povprečju pa zdrav kmečki fant, bi lahko rekel. Problem nastane, ko se športni egoizem prenese na osebno raven. Ker odgovorni ne znajo postaviti pravil in organizirati dela reprezentance, so celo pristranski – vsak želi pač najboljše svoji družini. Tako prihaja tudi do sovražnosti, kar pa je absurd.

Se to v slovenski reprezentanci redno dogaja?

Ni vse tako črno, veliko ljudi je naredilo veliko dobrega v slovenskem deskanju, vsi so pripomogli k napredku, o tem pričajo rezultati. Toda konkurenca od nas zahteva profesionalen odnos, če želimo biti del elite, ne smemo biti amaterji. Čas je za korak naprej.

V tej sezoni ste v primerjavi z najhujšimi tekmeci iz olimpijske zime (Mathies, Dufour, Wild) zadržali najboljšo formo. Zakaj menite da je tako?

Omenjeni fantje so izvrstni posamezniki in jih vzamem resno vsakokrat, ko mi stojijo nasproti, zato verjamem, da bodo kmalu ujeli stik. Poglejte Rolanda Fischnallerja, ki ga lansko leto ni bilo nikjer, pa se je vrnil tako močan. Sem pa ponosen, da sem edini, ki že tretjo sezono zapored ohranja konstantno formo. Vendar pa hkrati tudi sam še nisem dosegel prebliska, ki bi me dvignil na še višjo raven. Seveda pa se za zdaj ne bom pritoževal nad potekom sezone.

Večkrat omenjate postopne korake v vaši karieri, s katerimi ste prišli do kolajn na OI, pa po seriji drugih mest do zmage. Kateri je naslednji?

V rezultatskem smislu želim izboljšati 4. mesto z zadnjega SP, doseči prvo zmago v veleslalomu in preseči 3. mesto v skupni razvrstitvi. To bom dosegel, če bom sledil svoji viziji razvoja. Do leta 2018 moram narediti tudi premik v razvoju opreme, čemur posvečam veliko energije. Nekoliko sem spremenil tudi smernice tehnike vožnje. Sprva sem dolgoročno želel delati v drugo smer, a se je spremenil tekmovalni sistem. Zdaj za zmago ne potrebujem deset dobrih nastopov, temveč »le« šest. V izločilnih bojih tako opravim le eno vožnjo na vse ali nič.

V tej sezoni niste veliko omenjali svetovnega prvenstva. Je svetovni pokal višje na vaši lestvici ciljev?

Kot ste omenili, vse dosegam postopoma. Nič drugače se nisem lotil te sezone. V preteklem tednu sem se na Rogli na progi Jasa pravzaprav pripravljal na nadaljevanje svetovnega pokala, 31. t. m., saj po SP tam ne bo več mogoče trenirati. Šele v zadnjih dneh sem se prvič posvetil SP. V moji glavi je zdaj le še ta proga in situacije, ki me čakajo na prvenstvu. Ostalo mi je še nekaj dni za pripravo, kar je dovolj. Vsaka tekma, na kateri nastopim, ima zame najvišji možen pomen. Tudi tekme FIS. Kajti vsak neuspeh te, ne glede na raven tekmovanja, lahko spravi v dvome. Tega pa si ne dovolim.

Tudi pred dvema letoma ste na SP odšli z zmago iz Bad Gasteina v žepu, a se je razpletlo nesrečno. Se bojite, da bi se zgodba ponovila?

To se seveda lahko ponovi, a ne bo mi žal, če se. Na prvi tekmi SP 2013 sem v polfinalu pri -35 stopinjah Celzija in vidno utrujen peljal na vse ali nič. Želel sem v boj za zlato kolajno, a sem grdo padel na vrat. Čeprav nismo vedeli, ali je z mojo hrbtenico vse v redu, sem v bolečinah nastopil še na drugi progi. Bil sem pod vplivom adrenalina, bil sem tudi zelo hiter, nadoknadil sem sekundo in pol zaostanka, na koncu pa sem za nekaj stotink zgrešil veliki finale. Moja pot se je nato nadaljevala v bolnišnico, moj fizioterapevt je sumil, da sem si odkrušil del prsnega vretenca, vseeno pa sem poskušal nastopiti še v slalomu. A ni šlo. Ni mi žal za vse skupaj, prepričan sem, da se mi je ta požrtvovalnost in odločnost povrnila na OI. In da se mi bo izgubljena priložnost izpred dveh let povrnila tudi na letošnjem SP. Svoje bodo seveda dodale tudi nove izkušnje.

Nedavno ste v pogovoru o psihološkem pritisku zaradi izgubljenih finalnih dvobojev zavrnili možnost za delo s športnim psihologom. Kakšen način psihološke priprave zagovarjate in imate vi?

Če v času enega koledarskega leta vse slalomske tekme končaš na drugem mestu, pomeni, da najmanj 95 odstotkov stvari delaš pravilno. Zakaj bi ob tako uspešni statistiki razmišljal o drastičnih spremembah? Po meji najraje hodim sam. Recept je enostaven, izogibam se negativnim ljudem in informacijam, zaprem se v svoj svet, se izoliram.

S svojimi uspehi ste dvignili slovensko deskanje na novo raven, kaj vam to pomeni? Česa si še želite v prihodnosti?

Počaščen sem, čutim, da moje rezultate spoštuje velika množica ljudi. Včasih se vprašam, ali si to res zaslužim in se odzovem sramežljivo, hitro me lahko spravite v zadrego. Skušam se držati svoje deske, tukaj sem zato, da sebe in druge razveseljujem s svojimi rezultati. Želim si, da vsi, ki smo jih slovenski deskarji že kdaj spravili v dobro voljo, pridejo na Roglo in pomagajo ustvariti čarobno vzdušje. Jaz se bom potrudil, da po dveh zaporednih drugih mestih tokrat stopim korak višje.