Tina Maze: Želim delati predano, ne le, ker moram nekaj početi

Čeprav je bil scenarij novinarske konference najboljše slovenske smučarke pravzaprav javna skrivnost, je bilo zanjo na Tirolskem zelo veliko zanimanje. Niti ne zato, ker bi pričakovali šokantno novico, mnogi so se želeli le pokloniti veliki šampionki in ji zaželeti vse dobro na nadaljnji poti. Nanjo, kot tudi na zadnje dni v Söldnu, se je ozrla tudi v pogovoru za Delo.

Se počutite lažje, zdaj ko ste sporočili novico in je novinarska konferenca za vami? Ste čutili cmok v grlu?

Nisem prepričana, da sem sporočila takšne stvari, da bi se zaradi njih morala počutiti olajšano. Saj ste vendarle vsi že nekako slutili, kaj bo. Dejansko pa je bilo treba sklicati to novinarsko konferenco, ki sem jo imela v mislih že spomladi, a to takrat še ni bilo povsem zrelo. Zato sem čakala do zdaj. Vsi so bili tu, zanimanje je bilo res veliko, bila sem zelo presenečena, soba je bila skoraj premajhna. A s tem je bilo treba opraviti. Vesela sem, da je tako in tega ne vlečemo več naprej.

Po toliko letih sporočiti, da je konec, ni preprosto. Ste si že kdaj predstavljali, kakšen bo ta trenutek?

Ta stvar je v meni zorela že več let. Ne bi želela česarkoli obžalovati, zato sem si vzela dovolj časa. Vem, da je tako prav in da se bom znašla tudi v drugačnih vlogah.

Andrea Massi je o poslovilni novinarski konferenci dejal, da je bila to zanj ena najtežjih stvari na vajini skupni poti. Povedal je, da so bili najtežji trenutki ponavadi tudi najlepši in v trojico največjih postavil še SP 2009 v Val d'Iseru in olimpijski smuk v Sočiju. Kaj pa vi pravite o tem?

Moji najtežji trenutki se niso zgodili na tekmah. Na tekme sem se vedno pripravila, bile so pika na i. Zanj je bilo tokrat drugače, bilo mu je težko, meni pa niti ne tako zelo. Pripravljala sem se na to in na čustva, si dogajanje vizualizirala. Podobno kot prej na tekmah. Na pomembno stvar sem se vedno pripravljala že prej, si zamislila, si predstavljala in tako vse lažje izpeljala. Nadziranja čustev sem se v karieri morala naučiti, da sem lahko bila na tekmi hladna. Tokrat je bil enak stres, ko sem šla malo pred tem na WC, me je prešinilo: Tako kot na tekmi (smeh). Skozi treninge sem sama te stvari nekako predihala. Poleg tega nimam toliko težav z angleščino kot Andrea, preveč mu je bilo težko. A spoštujem to, da se je potrudil govoriti v jeziku, ki mu nikakor ni domač. Za veliko drugih ljudi v tistem trenutku tega ne morem reči. Morda bi se moral malo bolj zbrati, a vseeno bi lahko drugi pokazali malo več spoštovanja. Moji najtežji trenutki pa so bili doma, na treningu, v fitnesu, v šprintih na 300 m. In potem to prebavljati, biti v njegovi družbi tudi po tem. Veliko težje je bilo pozabiti te igre.

Se vam zdi, da ste v zadnjem letu že prestali najtežje obdobje privajanja na nov način življenja?

Za menoj sta že dve takšni poletji. Lani je bilo zelo težko. Nisem se znašla, težko sem našla pravi ritem, zato sem se zaposlila s študijem in tako spet padla v neki pogon. Prišla je zima, videla sem, koliko stvari še lahko počnem v življenju, dobila zadoščenje ob vsem tem, s čimer sem se ukvarjala. Tako psihično kot fizično sem se počutila bolje. V brezdelju ne bi mogla živeti. Imela pa sem težave pri iskanju stvari, ki bi me veselile. To so bili zahtevni procesi.

Ste zdaj bolj razbremenjeni, se že lažje lotevate novih projektov?

Ja, a se moram najprej videti v njih. Želim delati predano, ne le zato, ker pač moram nekaj početi. Rada moram delati neko stvar, sicer je bolje, da se je ne lotim. Kar ni nujno slabo.

Novo poglavje bo za vas tudi življenje v Švici. Povejte nam kaj o tem.

Veliko bom delala s Stöcklijem in Filo, zato bom veliko časa preživela v Švici. Veliko stvari imamo v načrtih, osebno mi je všeč, da bom lahko ostala na področju razvoja smuči, dela s tekmovalci, z opremo. Nadaljevala bom delo pri projektih, v katerih že sodelujem, morda na malo drugačni ravni. Zanimive stvari se bodo dogajale.

Pred vami so tudi priprave na poslovilno tekmo v Mariboru, na kateri se boste borili za čim boljšo uvrstitev. Ste si s tem na svoja pleča naložili veliko pritiska?

Absolutno (smeh). Saj me poznate, kakšna sem. V velik izziv je, da tudi sama sebe malo zbodem. Želim videti, kako se lahko pripravim za eno tekmo, ali sem se sposobna vreči po strmini in tvegati. Jasno, tako kot nikoli v karieri nisem tvegala poškodbe, je tudi zdaj ne bom. Če ne treniraš redno, so možnosti za to še toliko večje. Na start ne želim iti za hec. Čeprav si v resnici to govorim. V nasprotnem primeru bi se že začel oglašati Andrea, češ, kako se pripravlja (smeh). Želim se lepo v miru pripraviti.

Najbrž vas ne čakajo mukotrpne priprave, ki ste jih bili vajeni do zdaj.

Seveda ne. Je pa res, da ko greš na sneg, moraš biti v dobri kondiciji, zaradi zavojev in odklonov, ki so zelo zahtevni. V preteklosti mi je bilo težko toliko let zapored trpeti in opravljati tako naporne treninge. Mislim, da sem se v dveh letih odmora toliko spočila, da se za eno tekmo ne morem »prekuriti«. Če pa greš na trening in sam sebe malo ženeš, to ni nič slabega. Je samo zdravo.

Ne glede na vaš rezultat bo tekma velik praznik. Najbrž zaradi rezultata v nobenem primeru ne boste razočarani?

Ne, to ne. Ali pa tudi. Pomembno je, da bodo čustva zraven. Ne glede na to, ali so razočarani ali veseli, lepo je videti, da iz ljudi izvabiš čustva.