Tiskane izdaje
»Saj še kar ne morem dojeti, da sem dosegel tisto, o čemer je zaman sanjalo toliko rodov odličnih skakalcev. Zelo sem ponosen na to, obenem pa hvaležen vsem tistim, ki so ves ta čas stali za menoj,« se je po zgodovinski skupni zmagi veselil Hannawald, ki je v tistem času z občutkom premoči lebdel v nekih drugih sferah kot njegovi zemeljski kolegi, kakor so zapisali pri Süddeutsche Zeitungu. »Ko varno pristaneš na mejah skakalnice in začutiš, da se ti je posrečilo največ, kar zmoreš, se v tebi sprosti vsa napetost, ki te prežema med tekmo. In če se ti to zgodi še pred takšnim neverjetnim ambientom prekipevajočih gledalcev, navdušenje kar bruhne iz tebe,« je takrat doživljal srčno veselje nemški as, ki je z dosežkom postal veliki ljudski junak.
Sezono 2001/02 je z zlatimi črkami zapisal v statistiko športnih uspehov. Poleg legendarnega zmagoslavja na novoletni turneji je v isti zimi osvojil še dve olimpijski kolajni (ekipno zlato in posamično srebro), postal je tudi svetovni prvak v poletih. »Ko pomislim na sezono 2001/02, začutim srečo in ponos. Vendar pa se je hkrati za uspehom skrival obup. Z menoj se je nekaj dogajalo. Preveval me je občutek, da to več nisem jaz. Vedno sem bil človek, ki je bil rad obkrožen z ljudmi, družba me je izpolnjevala. Kar naenkrat pa sem hotel biti sam, zaprt v sobi, najraje v temi. Sedel sem v kot, najbolje je bilo, da nisem nikogar poslušal, z nikomer govoril, nič počel,« je opisoval krizne trenutke, v katerih se je znašel. Je bila cena uspeha previsoka? »V svoji športni karieri ne bi ničesar spreminjal, takšna je pač bila moja življenjska pot. Dosegel sem vse in mojega rezultata ni ponovil nihče. Vesel sem, da sem doživel tak vzpon. A tako težko pot lahko prehodiš samo enkrat v življenju,« je dolga leta po dosegu športnega vrhunca o slabih plateh izpolnjenih sanj in slave razpredal Hannawald, ki se je ves čas - tudi ko je bil prost - osredotočal le na skoke.
V sezoni 2003/04 je kazal predstave pod svojimi pričakovanji in tekmovalno zimo predčasno končal. Zadnjič je skakalec, ki je v karieri zbral 18 posamičnih zmag za svetovni pokal, 40 stopničk ter deset kolajn z velikih tekmovanj, na preizkušnji za svetovni pokal skočil konec februarja 2004 v ZDA. Razlog: zdravstvene težave, o katerih nekaj časa ni govoril naglas. Naprej se je pripravljal za naslednjo sezono, a pri treningu moči je začutil nemir, negativen naboj. »To je bil znak, da moram nehati, čeprav sem hotel naprej. Vendar pa sem občutku zaupal. Bilo je dovolj,« se je spominjal osebnostne krize pred desetletjem. Leta 2005 je uradno končal kariero, v kateri je bil dvakrat drugi v skupnem seštevku svetovnega pokala, postal pa je tudi tretji skakalec v zgodovini, ki je na tekmi od vseh petih sodnikov za slog prejel (nekoč redko) dvajsetico. Opozoril je, da se ne želi več bojevati s stresom, ki ga terja profesionalni šport. »S časom sem se naučil, da ne smem pasti pod vpliv pričakovanj. Previsoke zahteve so namreč zame postajale velika težava. Po karieri sem počasi začel postavljati meje,« je razmišljal nekdanji tekmovalec, ki se je smučarskim skokom zapisal s sedmimi leti.
Ko je na novoletni turneji v navijaškem trušču tedaj 185 cm visok in 60 kilogramov težak šampion osvojil poker asov, je z njim slavilo na milijone rojakov. Bili so v transu, tudi on je kipel od sreče, a bil je pravzaprav prazen. Občutek tesnobe se je vse bolj stopnjeval, postajalo je vse huje. »Začelo se je z nemirnostjo v mislih. Tega si nisem znal pojasniti, postajal sem razvalina. Obiskoval sem različne zdravnike, pošiljali so me od vrat do vrat, izvidi so bili dobri, vsi so potrjevali, da je z menoj vse v redu. Vendar ni bilo,« je Nemec o bolezni odkrito spregovoril po koncu kariere. Bil je shiran, brezvoljen, depresiven, za vsako malenkost se je zjokal. Pomoč je poiskal na psihiatrični kliniki, na kateri se je zdravil dva meseca. Korak za korakom se je bojeval z boleznijo, želel si je z bistro glavo vrniti na običajno življenjsko pot.
S koncem kariere, prebolevanjem izgorelosti se je začelo obdobje iskanja. Preselil se je v Berlin in postal oče (Matteo je letos praznoval deveti rojstni dan), a se dve leti pozneje ločil in vrnil domov k staršem. »Potem ko sem premagal sindrom izgorevanja, sem nov izziv našel v avtomobilizmu. V njem uživam, nisem pa z njim obseden,« je potegnil vzporednice med skakalno in bencinsko kariero. Dolge skakalne smuči je zamenjal za dirkalnik. Dokazuje se v nemškem prvenstvu ADAC GT Masters. Kako si je na začetku nove športne poti postavljal cilje? »Sprva sem si domišljal, da bi bil hiter kot nekoč Michael Schumacher ali Sebastian Vettel, a sem se potem ustavil in spoznal, da je to nemogoče. Moral sem premagati svoje ambicije in perfekcionizem. Pri skokih sem imel za vsako podrobnost občutek. V avtomobilizmu pa se počutim kot otrok, ki se uči novih poglavij. Jasno mi je, da ne bom podpisal pogodbe za formulo ena,« je nekdanji skakalni zvezdnik, ki se je lotil tudi nogometne kariere, razkril, kako resno je pristopil k novemu poslanstvu. In v njem našel iskro, ki jo je dolgo časa iskal.
