Zimski spanec medveda

Slutnje, da bi v Hochfilznu doživeli najslabše izide slovenske biatlonske reprezentance v novejši zgodovini svetovnih prvenstev, se le niso uresničile. Prav ta malce večja vas na Tirolskem, ki tako kot mnoge po naši severni soseščini v dneh zimskega turizma prav cveti, je nekoč že gostila največje biatlonsko tekmovanje sezone. Prav takrat, marca 2005, je bila naša izbrana vrsta bolj bleda kot kadarkoli prej in pozneje. Uvrstitev na 18. mesto Teje Gregorin je bilo takrat najvišje, a ob tem krepko slabše od dosežkov slovenskih reprezentantov med sezono.

Zdaj je zgodba obratna. Prav ta izjemna športnica, tudi prva in obenem edina pri nas z olimpijsko kolajno v biatlonu, je z nedeljskim 5. mestom v prestižni preizkušnji s skupinskim štartom dosegla krepko najvidnejšo slovensko uvrstitev v novi mučni sezoni. Že drugo zimo zapored iz tabora reprezentance, ki se je že prav lepo uveljavila na svetovnem zemljevidu, so vrhunski dosežki redki kot voda v vroči puščavi. Piramida se je podrla, Slovenijo prehitevajo tiste reprezentance, ki so ji dolgo zavidale organizacijski in tekmovalni razcvet, kvote za število nastopajočih na tekmah najvišje ravni so iz leta v leto za našo vrsto manjše. Prav na tem prvenstvu, osrednjem biatlonskem dogodku v predolimpijski zimi, se je denimo izbrancem trenerja Tomaša Kosa pripetilo, da so v sleherni posamični preizkušnji lahko štartali le po trije. Med biatlonkami – žal – ni bilo selekcije, na prvenstvu sta bili le dve članski reprezentantki, ob omenjeni junakinji Teji še Anja Eržen. Pri moških je nabor malce širši, spet je štrlel izostanek Jakova Faka. Klemen Bauer je z eno predstavo v zasledovalni preizkušnji potrdil oceno o svojih sposobnostih, toda na tekmovališču jih je v vseh teh letih preredko ovrednotil z odmevnejšimi dosežki.

Slovenski biatlon je zaspal v slogu medveda, ki je pred zimo zašel na pokljuško planoto in se umaknil v svoj mir. Občasno se zbudi, a zaznajo ga le redki. Tako je Gregorinova s tem 5. mestom, lepim dosežkom v ostri konkurenci najboljših 30 biatlonk na svetu, opozorila nase podobno kot pred letom Fak na prvenstvu v Oslu, a prav lahko se zgodi, da bomo potegnili črto pod drugo sezono zapored brez slovenske uvrstitve na stopničke. Priložnosti je od zadnjega novembrskega konca tedna na Švedskem do finalne predstave na že pomladnem Holmenkollnu veliko.

Seveda je jasno, komu pripadajo tradicionalno vodilne vloge – Norveški, Franciji, Nemčiji, Rusiji itn. –, razumljiv je tudi izjemen vzpon biatlona v Ukrajini ali na Češkem, ker pač druge smučarske panoge tam še zdaleč niso na želeni organizacijski ravni, vseeno pa vodilnim pri zboru za biatlon nikakor ne sme biti vseeno, da se že po ključu verjetnosti na vidnih mestih menjavajo člani pisane palete reprezentanc, le Slovencev med temi v zadnjih dveh letih ni. Točno v tej dobi, ko so se v vrhu te panoge odločili za zasuk in očitno tudi skregali s kruhom. Tudi prej še zdaleč ni bilo vse pravljično, a pokal narodov razkriva, da je slovenska reprezentanca zdaj zelo daleč od nekdanjih mest. Zato je res napočil čas za strateške in ambiciozne poteze. Prijazni pogledi vseh vpletenih v zadnjih dveh letih brez jasne hierarhije niso prinesli slovenskemu biatlonu ničesar dobrega.