Njegova pot na vrh je bila vse prej kot lahka, a še težja je bila tista, ki je peljala navzdol. Zmagi, ki ju je Ulaga dosegel leta 1988 v Planici sta bili zadnji v zbirki devetih v svetovnem pokalu. Načrte mu je nenadoma prekrižal nov, škarjasti slog.

Ljubljana - Primož Ulaga je v 80. letih premikal mejnike slovenskega skakalnega športa. Zdaj si kot poslovni direktor nordijskih reprezentanc SZS prizadeva, da bi to uspešno počeli drugi. Če se to zgodi v Planici, se mu zdi še toliko boljše. Pod Poncami je v svoji tekmovalni karieri vedno doživljal neke vrste katarzo, še vedno pa je tudi zadnji slovenski zmagovalec na planiških tekmovanjih za svetovni pokal.

Leta 1988 je namreč na finalu skakalnega maratona v dveh dneh obakrat pokoril vso svetovno konkurenco. Tista zima je bila za Ulago sploh najbolj blesteča. Z ZOI v Calgaryju se je vrnil s srebrno ekipno kolajno, takoj za tem je v Oberstdorfu osvojil še eno srebrno lovoriko na SP v poletih, fantastično sezono pa zaključil z dvema zmagama pred domačim občinstvom in 3. mestom v skupni razvrstitvi svetovnega pokala.

»Takrat sem imel za sabo že kar nekaj skakalnih sezon. Dokazal sem, da lahko dosežem vrhunski rezultat. Tisti dosežki so bili vsekakor prelomni, saj dotlej nismo osvojili še nobene kolajne. Trend se je nato nadaljeval še v 90. leta, ko sta po poti velikih uspehov stopila najprej svetovni prvak Franci Petek in nato še rojeni zmagovalec Primož Peterka,« se svojih najboljših športnih časov spominja Ulaga.

Zaveda se, da je skupaj s kolegi že tedaj postavil visoka merila uspešnosti za svoje naslednike. »Norme so danes precej visoke. Zdaj ni več tako, kot je bilo v našem času. Za nas je uspeh predstavljala že uvrstitev med prvih 10, zdaj je vse osredotočeno na stopničke odra za zmagovalce, kolajne, zmage. Vseeno se še vedno da storiti veliko,« je prepričan, da veliko tega zmore tudi rod, za katerega skrbi s svojimi menedžerskimi sposobnostmi.

Ulaga je debitiral leta 1979 na SP v poletih v Planici, ko še ni dopolnil niti 17 let: »Do objekta v Planici sem v mladosti čutil veliko spoštovanje. Stvar zame, ki sem bil takrat star 16 let in pol, ni bila preprosta. A vedel sem, da nekaj vendarle znam in da lahko uspem, kar sem pozneje tudi dokazal.«

Njegova pot na vrh je bila vse prej kot lahka, a še težja je bila tista, ki je peljala navzdol. Zmagi, ki ju je Ulaga dosegel leta 1988 v Planici sta bili zadnji v zbirki devetih v svetovnem pokalu. Načrte mu je nenadoma prekrižal nov, škarjasti slog.

»Ko je v začetku 90. let ta slog začel prevladovati, ga nihče v slovenski reprezentanci ni jemal resno. Ker nismo imeli pravih informacij o raziskavah v vetrovniku, smo mislili, da gre le za trenutno muho. Bili smo precej zadržani, nismo bili prepričani, ali bi novi slog lahko postal uspešen. Za razliko od Avstrijcev, ki so vedeli, za kaj gre in so se takoj začeli preusmerjati v slog V. To se jim je takoj obrestovalo z olimpijsko zmago Ernsta Vettorija na ZOI 1992.«

Z zamudo je bilo treba presedlati na povsem nov slog, potem ko so že leta 1991 na vseh poletih za svetovni pokal poželi zmage »netopirji«, na SP 1992 v poletih v Harrachovu pa ni bilo na štartu nobenega skakalca s paralelno tehniko več. Marsikateri uveljavljeni skakalec je zatonil, novi slog pa je uveljavil nova imena.

Po tej poti je šel tudi Ulaga, ki je leta 1991 sklenil uspešno športno pot. Še zdaj pa je tesno povezan s svojim najljubšim športom in zato tudi nestrpno pričakuje bržkone najpomembnejšo tekmo za slovenske smučarske skakalce v tej zimi - SP v poletih v Planici. Če je ob svojih začetkih na »velikanko« gledal z velikim spoštovanjem, mu je med tekmovalno potjo in menedžersko kariero zlezla pod kožo.

»Vedno je bilo lepo priti domov, potem ko smo vso zimo potovali. V marcu je bilo večinoma že toplo, ponekod je že zelenelo, a Planica je bila še vedno nadvse vabljiva. Zmeraj sem rad prihajal pod Ponce in še vedno je tako. Moja vloga se je sicer spremenila, zdaj se tu srečujem s sponzorji in številnimi znanci,« je Ulaga opisal svoj pogled na slovenski športni praznik.

Da prenovljena velikanka napoveduje novo dobo in bo zato letošnje SP gotovo nekaj posebnega, je prepričan tudi nekdanji »letalski« as, ki je bil tudi slovenski rekorder (173 m, Harrachov 1983). Obenem opozarja, da jih v dolini pod Poncami čaka še veliko dela. »Nadejam se, da bo Planica 2010 za nas uspešna tudi po športni plati,« je še napovedal Ulaga: »Naš glavni adut Robi Kranjec je namreč v odlični formi in zato glavni kandidat za vrh.«