Tiskane izdaje
Ko bo 5. marca skoraj 3000 ljudskih poslancev zasedlo svoje naslanjače v Veliki palači ljudstva, bodo z zvoki himne »Marš prostovoljcev« naznanili začetek še enega letnega zasedanja kitajskega parlamenta, o katerem po ničemer ni mogoče sklepati, da bi se lahko spremenil v vznemirljiv politični dogodek.
Toda tokrat ga bodo umestili med lastno kontinuiteto in nepredvidljive spremembe v svetu. In prav zato, ker se je na mednarodnem odru v zadnjih mesecih razpletla vznemirljiva drama, polna hitrih preobratov, bo letošnje zasedanje kitajskega ljudskega kongresa na videz nepomembno. Na politiko Donalda Trumpa, ki vztraja, da mora biti »Amerika na prvem mestu«, in na evropsko pomikanje v podobni smeri bo Velika palača ljudstva odgovorila tako, da bo poudarila »stabilnost na prvem mestu«. Šele potem se lahko pogovarjamo tudi o globalizaciji.
Vendar bo vznemirljivo vse, kar sledi temu stavku. Kako zagotoviti stabilnost? Z radikalnimi reformami gospodarske strukture, ki jih že dolgo čakamo, ali s ponovno krepitvijo vloge Komunistične partije v gospodarstvu? Na voljo sta obe možnosti, in ker bodo o tem, katero bodo sprejeli in katero zavrnili, odločali konec letošnjega leta, ko se bodo v Veliki palači ljudstva zbrali predstavniki na 19. kongresu Komunistične partije, bo zasedanje zakonodajnega organa ustrezno poskrbelo za priprave na ta dogodek, in sicer tako, da bo določilo nove kazalnike za gospodarsko rast in denarne tokove za mesece, ki so pred nami.
Največji izziv za kitajsko gospodarstvo v letu 2017 prihaja z ameriške celine, zato bo med desetdnevnim zasedanjem zakonodajnega organa veliko razprav namenjenih prav vprašanju, kako se izogniti škodljivim učinkom Trumpovega obdobja. V neki analizi takšnih izzivov je Yang Weimin, namestnik ministra osrednje vodilne skupine za finance in gospodarstvo, postavil tole retorično vprašanje: »Če je leto 1997 prineslo finančno krizo v jugovzhodno Azijo, leto 2007 pa v ZDA, kje bi se lahko kriza pojavila leta 2017?«
Foto: Fred Dufour/AFP
»Vem samo, da se kriza ne bo zgodila ne na južnem ne na severnem tečaju,« je nadaljeval Yang. »Na južnem tečaju živijo samo pingvini, 'črni labodi' pa živijo tu med nami.«
Ko je omenil »črne labode«, je mislil na nepričakovane dogodke, ki lahko dolgoročno vplivajo na politiko in trg. In dejansko plavajo med številkami, ki jih je Trump uporabil med svojim prvim nagovorom kongresa. »Odkar je Kitajska vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001, smo izgubili 60.000 tovarn,« je povedal. Mar to pomeni, da zdaj res lahko pričakujemo 45-odstotne uvozne carine na kitajsko blago?
V tem kontekstu bodo ljudski poslanci razpravljali tudi o kitajskih odnosih z Evropsko unijo. Zdaj lahko še enkrat premislijo, ali je brexit za Kitajsko črn ali bel labod. Pred britanskim referendumom junija lani je kitajsko vodstvo nenavadno odkrito podprlo tiste, ki so se zavzemali za to, da bi Velika Britanija ostala v EU, vendar se zdaj čedalje bolj zdi, da bi prav britanski izstop lahko omogočil Kitajski, da bi delno nadomestila izgube, s katerimi se bo morda morala sprijazniti zaradi Trumpovih političnih preobratov.
Velika Britanija po brexitu sicer ne bo več mogla igrati vloge zahodnih vrat, skozi katera bi kitajski vlagatelji in podjetja vstopali na evropski trg, vendar se je zaradi pocenitve funta in prizadevanj Britancev, da bi že zdaj pridobili velike partnerje zunaj Evrope, kitajska navzočnost v Veliki Britaniji očitno povečala. Od referenduma do zdaj so kitajski vlagatelji sklenili 11 sporazumov o nakupu britanskih podjetij, seznam šol, hotelov in tehnološko pomembnih podjetij, ki jih še nameravajo kupiti, pa se bo precej podaljšal, če bo Amerika zaprla meje za kitajski kapital in blago.
Foto: Fred Dufour/AFP
Med pomembnimi temami, o katerih bodo razpravljali na zasedanju parlamenta, bo tudi vprašanje, kako novim razmeram prilagoditi strategijo »enega (gospodarskega) pasu in ene (svilne) poti«, ki bo morala začeti upoštevati Trumpa in brexit pa tudi splošno ravnanje EU pod vplivom teh dveh dejavnikov.
EU je, denimo, začela preverjati sporazum o gradnji hitre proge od Beograda do Budimpešte in zahteva, da morajo biti takšni projekti popolnoma usklajeni z njenimi zakoni. Konkretno to pomeni, da bo treba za uresničitev sporazuma, vrednega nekaj milijard evrov, razpisati javni natečaj, kar je skoraj nesprejemljivo za kitajske posojilodajalce. Ti bodo namreč sodelovali pri projektu, samo če ga bodo lahko uresničila izbrana državna podjetja. To hkrati tudi pomeni, da Bruselj napoveduje precej ostrejši nadzor nad kitajsko navzočnostjo v vzhodni in srednji Evropi, zato bo moral tudi Peking hitro spremeniti svoj pristop in način dela na tem odseku »svilne poti«.
Po drugi strani EU in Kitajska prav zaradi Trumpovega protekcionizma še nikoli nista imeli več razlogov za to, da bi krepili partnerstvo na vseh področjih. To se je pokazalo tudi takrat, ko je Bruselj napovedal, da bodo srečanje voditeljev Evropske unije in Kitajske letos pripravili prej kakor običajno, in to prav zato, da bi obe strani uskladili svoje delovanje pri zaščiti proste trgovine in mednarodnem sodelovanju. Tako Bruselj kot Peking bi rada sporočila Washingtonu, da globalizacija ni odvisna samo od Amerike in njenega predsednika.
O vsem tem bodo razpravljali na zasedanju prihodnji teden. V navidezno enoličnem ozračju politične rutine bodo na dnevnem redu vznemirljive teme, ki se nanašajo na vse nas.
