Ali naj se Kitajski dodeli status tržnega gospodarstva? Zakaj? Zakaj pa ne?

V evropskih industrijskih panogah se bojijo kitajske bombe preseženih zmogljivosti, ki utegne ogroziti evropske proizvajalce.

pon, 01.02.2016, 09:00
Povečanje uvoza, ki bi sledilo, če bi se za kitajsko blago odprla še ta vrata, bi evropsko industrijsko avtocesto skrajšalo za 114,1 do kar 228 milijard evrov na leto.

V prizadevanjih, da bi razumeli, kakšen je njihov položaj v partnerstvu z Evropsko unijo, so se morali v Pekingu naučiti osnovnih pravil evropskega troskoka v procesu odločanja. EU, ki s Kitajsko na leto izmenja za skoraj 500 milijard dolarjev blaga, je morda največja trgovinska partnerica azijske sile, čeprav ji še vedno manjka velik korak do tega, da bi ji v Bruslju dodelili status tržnega gospodarstva.

Pravzaprav trije koraki.

Da bi Kitajski dodelili status tržnega gospodarstva, na katerega čaka ta država že dolgih petnajst let, odkar je vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), je morala evropska komisija najprej vložiti predlog, o katerem naj bi nato glasoval Svet Evrope, ta pa naj bi na koncu svoje mnenje izročil v odobritev evropskemu parlamentu.

Za nekatere Kitajske nikoli dovolj, za druge Kitajska le strašni zmaj

Ko se je 13. januarja v zvezi s tem vprašanjem sestala evropska komisija, so bila stališča 28 članic – med tistimi, ki so se zavzemale, da se Kitajski dodeli omenjeni status, in tistimi, ki so bile proti – med seboj tako oddaljena, da so odločitev o tem preložili na drugo polovico letošnjega leta. »K temu se bomo vrnili pozneje,« je dejal podpredsednik komisije Frans Timmermans po razpravi, ki so jo posebej namenili temu vprašanju, »ker je predsednik (Jean-Claude Juncker) očitno sklenil, da je treba vse to proučiti z vseh pomembnejših zornih kotov, pač glede na to, kako pomembna je ta tema za mednarodno trgovino, pa tudi za gospodarstvo EU.«

Nemčija, Velika Britanija in skandinavske države vidijo v dodelitvi statusa tržnega gospodarstva Kitajski način, da se prikaže nov način razmišljanja v zvezi z azijsko silo in razširi razpon dobre volje kot glavni temelj krepitve medsebojnega zaupanja. Zanje Kitajske ni nikoli dovolj.

Po drugi strani pa se države, ki se bolj opirajo na manufakturo, in tudi posamezne industrijske panoge, ki vidijo v večji prisotnosti Kitajske na evropskem trgu predvsem nelojalno konkurenco, bojijo, da bi bilo to pogubno za velik del EU. Povečanje uvoza, ki bi sledilo, če bi se za kitajsko blago odprla še ta vrata, bi evropsko industrijsko avtocesto skrajšalo za 114,1 do kar 228 milijard evrov na leto, to pa bi izničilo od ena do dva odstotka evropskega bruto domačega proizvoda.

Če bi EU Kitajski priznala status tržnega gospodarstva, bi imelo 28 držav velike težave pri uvajanju protidumpinških carin na kitajsko blago, po nekaterih ocenah pa bi zaradi tega ugasnilo od 1,7 do 3,5 milijona delovnih mest. Samo v proizvodnji jekla bi bilo čez noč odveč 330.000 delavcev. Ker je ta sektor leta 2008 že izgubil 85.000 delovnih mest, in to predvsem zaradi upadanja kitajskega povpraševanja, bi utegnil biti to odločilni udarec.

Kitajska pridela 1,6 milijarde ton jekla, kar je polovica celotne svetovne proizvodnje, zmogljivost njenih obratov pa je presežena za celo četrtino. Če upoštevamo, da znaša teh 400 milijonov ton, kolikor znaša kitajski presežek, dvakrat več od celotne evropske proizvodnje, potem je povsem razumljiva bojazen pred odstranitvijo zadnje ovire, ki evropske proizvajalce varuje pred kitajskim cunamijem.

Zaupanje bi koristilo tudi Evropejcem

Podobna logika velja tudi za skoraj vse druge sektorje, v katerih se bojijo kitajske bombe preseženih zmogljivosti, ki utegne ogroziti evropske proizvajalce. Ker se je v zgodovini pokazalo, da še nobeno zapiranje vrat ni rodilo napredka, je znotraj EU slišati tudi glasove, ki opozarjajo, da bi zaupanje, ki bi ga izkazali kitajskemu partnerju, pravzaprav koristilo tudi samim Evropejcem.

Foto: Marko Djurica/Reuters

»Realizem v diplomaciji ni slaba stvar,« pravi Kerry Brown, profesor kitajskih študij in direktor Inštituta Lau China na King's Collegeu v Londonu. »Vprašanje je zgolj, za kakšno stopnjo realizma gre. Partnerjem, obremenjenim z vzajemnim nezaupanjem in grenkobo, se pogosto izmuznejo priložnosti za lažje sodelovanje.« Težko je izračunati, za koliko bi se povečal evropski izvoz na Kitajsko, če bi azijska sila dobila dolgo pričakovani status. Ker gre večinoma tudi za politični ugled in celo nečimrnost velike sile, vsekakor lahko pričakujemo, da bi v Pekingu takšno evropsko potezo nagradili s širšim odpiranjem svojega trga za evropsko blago in tehnologije, in to ne glede na to, da veljajo za kitajski uvoz vse strožja merila, pogojevana z usihanjem izvoznih tokov.

Kitajska ima prav, da vprašanje statusa tržnega gospodarstva, tesno povezanega z embargom na prodajo orožja, doživlja kot posledico, preostalo iz časov neposredno po pokolu na Trgu nebeškega miru. Čeprav to dvoje ni neposredno povezano, sta pravzaprav tako status tržnega gospodarstva kot embargo na prodajo orožja oviri, vsiljeni v odnose med azijsko silo in Ameriko oziroma Evropo, potem ko je krvavo zatrtje prodemokratičnega gibanja v celoti ogrozilo Deng Xiaopingove gospodarske reforme. Tako prvo kot drugo je bilo predvsem politično sporočilo, ki ga je začela Kitajska medtem doživljati kot ponižanje, še posebno ker številne evropske države, kakršni sta Francija ali Češka, zlahka poiščejo kanale, po katerih kitajski vojski prodajajo orožje, in ker številne evropske države zlahka najdejo načine, s katerimi svoje proizvajalce zaščitijo s prikritimi subvencijami, in to s prav takšnimi, zaradi kakršnih sicer obtožujejo Kitajsko, da so v nasprotju z načeli svobodnega trga.

EU res le marioneta ZDA?

Vodstvo v Pekingu Bruselj že nekaj časa izziva s trditvijo, da prav ti dve vprašanji kažeta, koliko je EU še vedno ameriška marioneta. Kot pravijo kitajski analitiki, je Washington tisti, ki se boji vzpona Kitajske in ki ga je strah zbliževanja azijske sile in stare celine. In ZDA so tiste, ki si jemljejo pravico opominjati Evropejce, vsakič ko so ti pripravljeni odstraniti ovire, da bi omogočili širše povezovanje s Kitajsko.

Ko sta EU in Kitajska lansko pomlad proslavili 40. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov, je bilo mogoče pričakovati, da bosta odprava embarga in dodelitev statusa tržnega gospodarstva simbolični potezi, s katerimi bodo nadgradili ta jubilej. »To je test evropske neodvisnosti,« so trdili kitajski komentatorji. »Pokažite, da ste prerezali popkovino, ki vas povezuje z Ameriko,« je kitajsko politično vodstvo pozivalo evropske funkcionarje.

A se to ni zgodilo.

ZDA seveda budno spremljajo, koliko EU popušča Kitajski, in vodstvo v Washingtonu le redko ne izkoristi priložnosti, da ne bi opozorilo na temeljna načela človekovih pravic (ko gre za prodajo orožja državi, ki je streljala na svoje ljudi) in na temeljne pravice svobodne trgovine (ko gre za status tržnega gospodarstva). Vendar pa ameriški interesi kljub vsemu niso glavni vzrok za evropsko dilemo.

Foto: Jason Lee/Reuters

EU in Kitajska vsak dan izmenjata za več kot milijardo evrov blaga. Leta 2014 je znašala blagovna izmenjava v obe smeri 466,8 milijarde evrov, a so ob tem na evropski strani zabeležili 137 milijard evrov primanjkljaja. Čeprav se še vedno čaka na popolne podatke lanskega leta, že zdaj ocenjujejo, da se je v minulem letu primanjkljaj povečal za najmanj 180 milijard evrov.

Evropejci so začeli trgovinsko neskladje obravnavati kot značajsko lastnost partnerstva, ki sama po sebi ne more biti ne pogubna, pa tudi ne slaba, če upoštevamo, da evropske države za določeno blago, ki ga uvažajo iz Kitajske, nimajo nikakršnega interesa, da bi ga same proizvajale. Če nato primanjkljaj povežemo s pomanjkanjem transparentnosti in obilico sumničenj, da kitajska vlada skrivaj posreduje s subvencijami, pa so dvomi o zdravem evropsko-kitajskem partnerstvu povsem razumljivi.

Sprememba razpoloženja se ni zgodila zaradi odziva vodstva v Pekingu na nedavni zlom borz v Šanghaju in Shenzhenu. Kitajska država se je odzvala z ustanovitvijo »državnega tima«, sestavljenega iz državnih korporacij, katerih naloga je kupovanje delnic, da se borza tako reši pred nadaljnjim zniževanjem vrednosti. Če se vodstvo v Pekingu tako odzove na finančnem trgu, lahko pričakujemo, da bo podobno ukrepalo tudi v zunanjetrgovinski areni. Na koncu koncev je morda status tržnega gospodarstva v resnici neprimeren za Kitajsko, v kateri ima partijski politbiro še vedno odločilno besedo, celo ko gre za tečaj valute, čeprav so medtem že naredili nekaj prvih sramežljivih korakov v smeri njene konvertibilnosti.

Negotovosti v veliki migraciji kapitala

Vprašanje pa je, ali bo EU dodelitev statusa tržnega gospodarstva Kitajski lahko prelagala tudi po 11. decembru letos, ko bo minilo 15 let od vstopa te države v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). V skladu z drugim odstavkom 15. člena protokola o sprejetju Kitajske v WTO v primeru, če katera od članic te organizacije sproži protidumpinško preiskavo proti določenemu izdelku, ki je bil uvožen iz Kitajske, prava cena izdelka ne sme biti tista, po kateri se tak izdelek prodaja na domačem kitajskem trgu, temveč cena tega izdelka v tretji državi. Takšno – za Kitajce diskriminatorno – prakso, je še zapisano, je mogoče izvajati 15 let oziroma do konca leta 2016. Nato, trdijo kitajski strokovnjaki, jo je treba odpraviti.

Predmet bi seveda lahko predali odvetnikom, ki bi v evropskem primeru, tako kot so to storili v ameriškem, najbrž našli dovolj argumentov, da bi ta korak lahko za še nekaj časa odložili. Več kot devetdeset držav Kitajski že priznava status tržnega gospodarstva, med njimi pa so tudi številne ameriške zaveznice, kot so Južna Koreja, Avstralija in države Aseana (Združenja držav Jugovzhodne Azije). Sicer pa z vzpostavljanjem različnih območij svobodne trgovine ta status vse bolj izgublja svoj pomen. Potem ko se je polovica članic EU vključila v Azijsko banko za naložbe v infrastrukturo, ki jo je zasnovala Kitajska, so vsi načini ohranjanja distance od azijske sile pravzaprav postali zgolj umetna politična ovira, ki zadržuje pretok medsebojnega zaupanja.

Eden od temeljnih razlogov, zaradi katerih bi morala EU sprejeti Kitajsko kot enakopravno partnerico, se verjetno skriva v splošni negotovosti, ki vlada v današnjem svetu. Zlom cene energije utegne razkosati vse bloke in forume, kot je BRICS (katerega članice so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Že do zdaj je bilo vprašanje, kaj je tisto, kar povezuje vse te države, razen dejstva, da so vse po vrsti rastoča gospodarstva in da vse ovirajo tesni okviri gospodarske ureditve. Zdaj so njihovi interesi popolnoma različni. Medtem ko bosta Rusija in Brazilija trpeli zaradi pocenitve nafte in energije, bosta imeli Kitajska in Indija od tega korist. Žrtev bo tudi Južna Afrika, saj bo Kitajska pod pogoji nove energetske realnosti močno zmanjšala svoje naložbe na črni celini.

In prav zato, ker se ne ve, kako bo zlom energetskih cen vplival na stabilnost sveta, bi si morala EU po svojih močeh prizadevati za kitajsko vitalnost. Nihče, še zlasti ne Evropa, si ne more privoščiti tega, da padejo vsi trgi, vse borze in vsa velika gospodarstva. V veliki migraciji kapitala nihče ne ve, koliko mu bo kdo izpostavljen oziroma v kako velikem krogu se mu bo ta izognil. Zato je treba negovati partnerstva in vsak trg, na katerem je mogoče plasirati blago in znanje.

Kitajski premier Li Keqiang je prejšnji teden telefoniral nemški kanclerki Angeli Merkel in jo zaprosil, naj Nemčija celotno EU spodbudi k temu, da bo izpolnila dano obljubo. Gre seveda za dodelitev statusa tržnega gospodarstva Kitajski. Njeno stališče je dokaj jasno. Vendar je treba izvesti omenjeni troskok. Če namerava EU računati na kakovostne kitajske naložbe, ki jih bo še kako potrebovala, čim se bodo konsolidirale vrste, razburkane zaradi begunske krize, bi bilo morda najpametneje, da Kitajsko zadrži blizu kot partnerico in sogovornico. In tako bo poteza – ki jo EU pravzaprav mora narediti – v resnici predvsem simbolična. Zakaj je torej ne naredi takoj?

soberzo@mac.com

Prijavi sovražni govor