Tiskane izdaje
Apple ne velja samo za inovativno tehnološko podjetje, ki je predstavilo prve uspešne osebne računalnike, pametne mobilnike in elektronske tablice. Enako iznajdljivi so njihovi računovodje, ki so v osemdesetih letih zasnovali zelo sofisticirano strategijo za izogibanje davčnim obveznostim. Ta strategija jim omogoča, da za vsak prodani iphone, ki v Sloveniji v povprečju stane več kot 700 evrov, plačajo samo slaba dva odstotka davkov. Razliko shranijo v davčnih oazah.
Njihova davčna operacija je znana kot »double Irish«. Irska je načrtno pritegnila ameriška podjetja z bistveno nižjim davkom na dobiček. Za dobiček od prodanih iphonov, ipadov in macbookov bi moral Apple v ZDA plačati 35 odstotkov korporativnega davka, ki je na Irskem samo 12,5-odstoten. Toda nižji davek na dobiček ni bila edina prednost poslovanja na Irskem. Država je vsaki evropski podružnici dovolila še ustanovitev izpostave v davčni oazi, kamor je lahko prenesla davčne obveznosti (na Nizozemsko, v Luksemburg, na Bermudske otoke ...). Podružnica v davčni oazi je nato irski izpostavi zaračunala uporabo intelektualne lastnine (patentov in blagovnih znamk) in iz države izvlekla skoraj vse ustvarjene prihodke. Poleg tega je lahko Irska podružnica uveljavila stroške za plačevanje intelektualne lastnine dodatno davčno olajšavo.
Z nakupom iphona uporabnik ne plača predvsem fizičnega izdelka, saj izdelava naprave stane (skupaj z delom) manj kot petino maloprodajne cene. Od 700 evrov je mogoče vsaj 600 evrov prikazati kot intelektualno lastnino, jo zaračunati davčni oazi, se izogniti davkom in prikazati bistveno manjši dobiček (obdavčeni so samo dobički) ali celo izgubo. Irska je morala zaradi mednarodnih pritiskov leta 2014 odpraviti »double Irish« in zahtevati, da morajo biti vse tuje podružnice pri njih tudi davčni rezidenti. A so politične obljube kmalu omilili in podaljšali staro davčno ureditev do leta 2020, saj so se ustrašili umika ameriških podjetij in odpuščanja (Apple je največji zasebni zaposlovalec v mestu Cork, kjer imajo sedež in približno 5.500 zaposlenih).
Administracija Baracka Obame je 2010 napovedala odločnejše ukrepe za preprečevanje takšnih davčnih operacij. Leta 2013 so v kongresu zaslišali več predstavnikov globalnih korporacij (od Appla in Googla do Starbucksa in Chryslerja) ter jih obtoževali milijardne davčne utaje. Apple je v davčne oaze shranil za več kot 150 milijard evrov, ki niso varni samo pred davki, ampak tudi pred delničarji, saj se nikoli ne vrnejo v matično državo. Razen če ga korporacije v obliki obveznic posodijo državam, ki se morajo zadolževati zaradi proračunskega primanjkljaja − posledice nepobranih davkov (Apple je na ta način »vrnil« za več milijard dolarjev v ZDA). Takšne prakse so zmotile tudi evropske nacionalne države, a evropska komisija doslej ni premogla politične pripravljenosti za omejevanje davčnih oaz. Te namreč ne delujejo samo na oddaljenih otoških državah, ampak tudi v središču EU, kar je pred dvema letoma razkrilo preiskovalno novinarsko poročilo o Luxembourških dokumentih (»Lux-leaks«).
