Tiskane izdaje
Izhodiščni položaj je dramatičen. V Grčiji se nadaljuje finančni eksodus, saj Grki pospešeno selijo bančne depozite v tujino in s tem spravljajo domače banke v še težji položaj. Če bi ECB zaprla pipo Grčiji, bi utegnilo slediti zaprtje meje za kapitalske tokove. To so črni, skoraj neverjetni scenariji, saj bi bilo njihovo uresničevanje igranje z ognjem za celotno denarno unijo. Nov grški vrh je z maksimalističnimi zahtevami povzročil, da so evropski partnerji strnili vrste in da za želje Aten ni veliko posluha niti v državah, ki izrazito nasprotujejo varčevalni politiki.
Premier Aleksis Cipras je v nedeljo v slogu predvolilne kampanje v parlamentu vztrajal pri zahtevah, ki so v očeh partnerjev Grčije v območju evra nesprejemljive. Razlog za nasprotovanje predlogom niso le kršitve reformno-varčevalnih zavez iz rešilnega sporazuma, marveč tudi pričakovanje, da bodo izpolnjevanje Ciprasovih obljub plačali davkoplačevalci iz drugih držav. Varufakis je na RAI razglasil, da bi se evro sesul kot hiša iz kart, če bi ga Grčija zapustila. Razjezil je še italijanskega kolega Piera Carla Padoana, saj je trdil, da Italiji grozi bankrot.
Olja na ogenj je prilil obrambni minister Panos Kamenos, ki je zarožljal z načrtom B, če bo Nemčija ostala neomajna. V tem primeru naj bi se Grčija ozrla po financiranju iz drugih delov sveta – ZDA, Rusije, Kitajske … Ne glede na retoriko naj bi bilo izredno zasedanje finančnih ministrov evrske skupine testiranje terena za kompromis pred celovitim reševanjem dramatičnega položaja, v katerem se je znašla Helenska republika. V ponedeljek se bodo ministri evrskih držav zbrali še enkrat, na rednem zasedanju, na katerem bodo nadaljevali razprave o Grčiji.
Enaka vsebina,
Ker morata podaljšanje programa potrditi vsaj nemški in finski parlament, časa ni veliko. Težave Grčije bi se brez vsakršnega programa in zunanjega financiranja še poglobile. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble se je v Istanbulu spraševal, kakšen bo odziv finančnih trgov, če bo Grčija ostala brez programa. »Najbrž ima Cipras boljša spoznanja,« je pripomnil. Po drugi strani je Varufakis pred grškimi parlamentarci v slogu kompromisa omenjal, da so pripravljeni sprejeti 70 odstotkov reformnih zahtev iz rešilnega programa.
Da bi bila prva rešitev politično laže sprejemljiva, je treba veliko igre s pojmi in besedami. Tako Atene govorijo o premostitvenem posojilu, s katerim bi »pokrili« financiranje Grčije od 1. marca do sklenitve novega sporazuma z upniki, ki se ne bi več imenoval – rešilni program. Prvi človek območja evra Jeroen Dijsselbloem in drugi vodilni predstavniki tega območja na drugi strani opozarjajo, da v okviru območja evra niso predvidena premostitvena posojila. Kljub temu ne bi bilo presenečenje, če bi na koncu pod drugačnim imenom sprejeli enako vsebino.
Položaj je še bolj zaostren, ker ECB od danes ne bo več sprejemala grških državnih obveznic in drugih papirjev z jamstvom grške države kot poroštva za finančne injekcije tamkajšnjim bankam. To še ne pomeni popolnega zaprtja pipe, saj je ECB dovolila grški centralni banki uporabo izrednega likvidnostnega ukrepa za nujne primere (Ela) v višini 60 milijard evrov. Toda njegov cilj ni trajno reševanje težav, marveč le likvidnostna pomoč za kratek čas. V skrajnem primeru – kot pred dvema letoma na Cipru – lahko ECB zagrozi Atenam še z ustavitvijo dotoka denarja z Elo.
Z Elo bi lahko blažili težave bank po selitvi depozitov kot tudi zagotovili kratkoročno financiranje grške države, če bi ji evrska skupina dovolila, da lahko začne izdajati več kratkoročnih zakladnih menic, ki bi jih prodala domačim bankam. Dosedanja meja za zakladne menice je znašala 15 milijard evrov. Financiranje z Elo lahko grški centralni bank prepreči le ECB, z dvema tretjinama glasov. Če bi se zgodilo kaj takega in bi Grčija ostala brez financiranja, najbrž Atenam ne bi preostalo drugega, kot da začnejo tiskati drahme.
Iz Aten so doslej prihajali različne številke in predlogi. Denimo, ponudile so preoblikovanje dela obstoječih obveznic v obveznice, katerih odplačevanje bi bilo odvisno od gibanja gospodarske rasti. Del premostitvenega financiranja bi lahko zagotovili z 2 milijardama evrov, ki bi ju v okviru rešilnega programa že tako dobile od ECB (dobiček iz grških obveznic, ki so v njenih bilancah). Do sklenitve novega sporazuma, predvidenega za poletje, bi kupovali čas z izdajanjem zakladnih menic. Tako bi lahko poravnali obveznosti do upnikov, ki zapadejo v prihodnjih mesecih.
Še posebno odločno si prizadevajo za zmanjševanje varčevalnih zahtev. Brez njihove ublažitve bi imel Cipras zvezane roke, nadaljevati bi moral nepriljubljeno zategovanje pasu. Letos bi po programu morale spraviti primarni proračunski presežek (pred plačilom obresti) na 3 odstotke BDP, prihodnje leto naj bi se zvišal za še poldrugo odstotno točko. V evrski skupini je največ pripravljenosti na podaljšanje rokov za odplačevanje posojil in znižanje že tako nizkih obresti. Navsezadnje, tudi razvpita trojka bi se lahko preoblikovala v drugačno oblika nadzora.
