Tiskane izdaje
Predsednik Cakhiagin Elbegdordž je čas od začetka naadama, torej od 10. julija, pa vse do sobote, ko se bo končal Asem, razglasil za državni praznik. S tem je hotel tako svoje državljane kot tudi število tujih turistov spodbuditi, naj se zadržujejo zunaj glavnega mesta Ulan Bator, vse dokler bodo tu gostili več tisoč predstavnikov 51 držav in dveh mednarodnih organizacij, med katerimi je kar 34 predsednikov držav ali vlad.
Čeprav je organizacija takšnega srečanja zahteven logistični izziv, se bo država, ki ima tri milijone prebivalcev in 1,5 milijona kvadratnih kilometrov površine, z njim spopadla v še vedno borbenem razpoloženju po končanih tekmovanjih v rokoborbi, jahanju in streljanju. V takšnem duhu se Mongoli spopadajo tudi s problemi, ki so jih doleteli v zadnjih nekaj letih, in tako bodo vodili vrhunsko srečanje.
Razmišljanje v pravi smeri
Še pred petimi leti je Mongolija imela rekordno 17-odstotno gospodarsko rast in na podlagi tega, kar je ta država lahko ponudila, in vsega tistega, kar so potrebovale njene sosede, je takratna vlada napovedovala, da se bo omenjena stopnja rasti ohranila še najmanj desetletje. Mongolske zaloge bakra, premoga in mineralov so po splošnih ocenah vredne več tisoč milijard dolarjev, tako da se je s Kitajsko v sosedstvu, katere potrebe po surovinah so se takrat še vedno vztrajno povečevale, prihodnost zdela kot nepregledana stepa brez meja.
Številni živinorejci so v državi, ki ima petkrat več glav živine kot prebivalcev, prodali svoje črede in preselili v mesta, in to predvsem v glavno mesto, kjer zdaj živi kar polovica prebivalstva. Prepričani so bili, da je napočil zgodovinski trenutek preobrazbe, kajti ne le da je Mongolija postala zgled azijske demokracije, ampak se je – tako se zdelo – znašla tudi na samem pragu tega, da postane ena najuspešnejših zgodb svoje celine. Treba je bilo le odkopati zgornjo plast zemlje in velikansko bogastvo, ki se je razkrivalo v rudnikih, je že pritegnilo tuje vlagatelje, kot so skupina Rio Tinto in številne druge, ki so začele z naložbami v skupnem znesku 4,5 milijarde dolarjev ime Mongolija spreminjati v Minegolija (dežela rudnikov).
Dovolj bi bilo analizirati vzroke mongolskih neuspehov in iz tega razbrati vse, kar se dogaja v globalnem gospodarstvu. Za padcem mongolske stopnje rasti se skriva pešanje kitajskega gospodarstva, za pospešenim zmanjševanjem naložb pa veliko oklevanje svetovnega kapitala. Prizor čudovite dežele se je nenadoma spremenil v odsev vznemirjenega planeta. Ko je bil Ulan Bator pred dvema letoma izbran za gostitelja 11. Asema, je mongolsko gospodarstvo še vedno raslo po zmerni, a še vedno zavidanja vredni 7,7-odstotni stopnji. Januarja letos je Svetovna banka znižala svojo napoved za to državo na komaj 0,8 odstotka rasti, Azijska razvojna banka pa na še skromnejših 0,1 odstotka.
Prav takšen Ulan Bator s praznimi nebotičniki, v katerih nihče več ne more kupiti stanovanj ali uradov, čeprav so se cene v zadnjih štirih letih znižale za 35 odstotkov, je pravo mesto za Asem. Prav v mestu, iz katerega bi se živinorejci radi vrnili v svoje stepe, če bi le vedeli, kako naj odplačajo dolgove, v katere so zapadli v tem času, se bo najbolje pogovarjati o tem, kako nadaljevati. V nove dolgove? V razkosavanje in deglobalizacijo? Ali pa morda – kot se glasi glavna tema vrhunskega srečanje, v »Partnerstvo za prihodnost s povezavo« Evrazije v enotno celino?
En pas, ena pot
Medtem ko Mongolija ponavlja, da je pripravljena delovati kot povezava med dvema deloma velike celine, pa se kljub vsemu zdi, da pojem Evrazije ni enako vraščen v zavest vseh udeležencev Asema. Kitajska in Rusija, katerih premiera Li Keqiang in Dmitrij Medvedjev se bosta udeležila vrhunskega srečanja, ga doživljata kot vitalno žilo svojega globalnega krvnega sistema, vendar pa ne eni ne drugi ne uspe preostalim članicam tega foruma pojasniti, v čem bi bil njun interes, da bi se dejavneje približale doktrini »en pas, ena pot«, ki jo izvajajo v Pekingu ali Evrazijski ekonomski uniji, za katero se zavzema rusko vodstvo.
Nemčija, katere kanclerka Angela Merkel bo prav tako v Ulan Batorju, ima morda najbolj jasno predstavo o koristnosti evrazijskega sodelovanja, vendar pa očitno nima dovolj politične moči, da bi drugim evropskih državam vsilila idejo o organski povezanosti, ki se ne kaže zgolj skozi trgovino in naložbe, temveč tudi z odprtostjo za begunce in konstruktivno sodelovanje v protiterorističnem delovanju.
Asem je pomemben
Pravzaprav je škoda, da so se evropski in azijski udeleženci vrhunskega srečanja v Mongoliji zbrali po koncu naadama. Duh »iger« je namreč enako pomemben tudi v razmišljanjih o evrazijski skupni prihodnosti. Potrebna je moč rokoborcev, hitrost jezdecev in natančnost mojstrov loka in puščice, da bi našli trajnostno pot skupnega razvoja. Predvsem pa vztrajnost in prepričanje, da se da in mora. Mongolski gostitelji bodo poskušali Asem oplemenititi s takšnim odnosom do foruma. Ali bodo po koncu vrhunskega srečanja ostali sami s še več praznimi nebotičniki in velikanskimi dolgovi ali pa se bo evrazijska zavest končno razširila kot ogenj v stepi, je še najmanj odvisno od mongolskih voditeljev. Oni vedo, kje je izhod. Problem je, da je ključ, ki odpira ta vrata, v žepu nekoga drugega.
