Tiskane izdaje
Bruselj – Sprejemanje sedemletnega proračuna EU je vedno orjaški pogajalski zalogaj, a odločanje o bruseljskih financah za obdobje 2021–2027 bo po napovedih diplomatov najtežje do zdaj.
Na sedanjem neuradnem vrhu Unije ne bo nobenih odločitev in prihodnji finančni okvir bo zgolj ena od tem razprave. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk od voditeljev članic pričakuje razmislek, katera bi morala biti politična prednostna področja v proračunu, kakšna naj bi bila skupna raven porabe v njem in kakšen bo časovni razpored pogajanj. Veljavni proračun, ki se bo iztekel leta 2020 je »težak« približno tisoč milijard evrov. Glavna značilnost prihodnjega finančnega okvira – predlog bo predstavljen na začetku maja – je, da v blagajni EU ne bo več prispevka Združenega kraljestva.
Tako bo na leto v njem povprečno zmanjkalo od deset do štirinajst milijard evrov. Poleg tega bodo članice morale prilagoditi sestavo proračuna novim nalogam Unije. Ko je bil sprejet zadnji sedemletni okvir, še ni bilo jasno, kakšne naloge čakajo EU na področju upravljanja migracij, varnosti, obrambe in drugod. »Potrebujemo proračun, ki ustreza našim ambicijam; želimo, na primer, biti vodilni na svetu na področju obnovljivih virov energije in napredovati na krivulji novih tehnologij,« je pred prvo razpravo na najvišji ravni ocenil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.
Težava je, da so finančni viri omejeni in da bi članice morale britanski izpad nadomestiti z višjimi prispevki, da bi se izognili pretiranemu krčenju programov. Da se bo račun izšel, bo moralo biti na katerem od področij še kaj privarčevano. Najlažji tarči sta, vsaj na papirju, največji področji – kmetijstvo in regionalne pomoči, za kateri je namenjenih okoli 70 odstotkov proračuna. Proračunski komisar Günther Oettinger želi kvadraturo kroga rešiti z varčevanjem na skoraj vseh področjih in tudi z višjimi prispevki. Želi proračun, ki bo višji od 1,1 odstotka BND (1,1x).
Junckerjeva želja sicer je, da bi se morali pred govorjenjem o številkah strinjati o prednostnih nalogah. A v članicah, ki so gospodarice bruseljskih financ, je razpoloženje drugačno. Po napovedih diplomatov v bitki ne bo milosti. Bogate države, ki v proračun EU vplačajo več, kot iz njega dobijo (neto plačnice), zagovarjajo varčevanje. Nizozemska, Švedska ali Danska tako sporočajo: manjša EU – manjši proračun. Nemške vladajoče stranke so v koalicijskem sporazumu napovedale, da je Berlin pripravljen vplačati več kot do zdaj, a stališče je zgolj načelno.
Vzhodnim članicam, velikim prejemnicam iz bruseljskega proračuna, bi najbolj ustrezal status quo. V proračunski bitki se že zrcalijo druga politična nesoglasja zadnjih let. Nemčija bi rada uvedla sistem, po katerem bi v članice, ki so sprejele več beguncev, dobile več strukturne pomoči. Viri že tako opozarjajo na pričakovano »prelivanje denarja z vzhoda na jug«. V državah, kot so Grčija, Italija ali Španija, da bodo upravičeni do več denarja za upravljanje migracijskega toka in tudi z večjim vključevanjem socialnih indikatorjev v strukturno pomoč regijam.
Številne članice, ki so vstopile v EU v širitvah med letoma 2004 in 2013, že tako lahko pričakujejo manj, saj so v zadnjih letih gospodarsko napredovale hitreje od povprečja. Državam, kakršna je največja neto prejemnica Poljska, bo po pričakovanjih namenjeno okrepljeno sporočilo o spoštovanju pravne države v zvezi s strukturno pomočjo. Celotno zgodbo zapleta časovni okvir, ki ga zapletajo evropske volitve maja prihodnje leto. Tusk kot nerealistično ocenjuje, da bi bil sporazum pod streho že do takrat. Po drugi strani se v več članicah bojijo, da bi se po volitvah stvari utegnile na novo zapletati.
