Tiskane izdaje
Na dan, ko je Mustafa Džemilev, legendarni Qirimoglu, veliki sin Krima, kot ga v tatarščini nagovarjajo njegovi rojaki, tudi uradno postal kandidat za letošnjo nagrado Saharova, se pogovarjam z njim v Strasbourgu. V Svetu Evrope, kjer je član ukrajinske parlamentarne delegacije. Poznava se že zelo dolgo, toda tega dne sem ga opazoval in poslušal s še večjo naklonjenostjo kot druge krati. Deloval je nekam star in utrujen. A samo na prvi pogled. Kljub svoji majhni in krhki postavi, tihemu in mirnemu glasu ter 72 letom je še vedno poln energije. In neverjetnega uporništva, v kar ga je pravzaprav prisililo izjemno trdo in kruto življenje.
Svojih prvih 45 let je preživel v izgnanstvu v Uzbekistanu. Leta 1944 je Stalin namreč tako rekoč čez noč deportiral več kot 200.000 krimskih Tatarov, ki na Krimu živijo že več stoletij. Mustafa je ob izgonu imel komaj šest mesecev in imel je srečo, da je to krvavo pot kot dojenček sploh preživel. Iz otroštva v Uzbekistanu se najbolj spominja dne, ko je umrl Stalin. Takrat so vse šolarje postrojili na šolskem dvorišču. In vsi so neusmiljeno jokali. Samo krimski Tatari niso točili solz. Zato je Mustafin vrstnik Rišat Bekmambetov iz žepa potegnil čebulo in otrokom ukazal, naj si z njo natrejo oči. »Če ne bomo jokali, bodo naše starše še danes strpali v zapore!« je v svoji otroški preprostosti modro svetoval Rišat. In s tem bržkone res marsikateremu odraslemu rešil življenje.
Toda tragedije Tatarov z razpadom Sovjetske zveze ni bilo konec. Pod Gorbačovom, bilo je leta 1989, so se resda končno le smeli vrniti na svojo zemljo, kot zadnji od vseh pod Stalinom izgnanih narodov, a zdaj se zgodovina znova ponavlja. Mustafa Džemilev, dolgoletni vodja svojega naroda, je od ruske okupacije Krima pred poltretjim letom namreč spet v izgnanstvu, medžlis, parlament Tatarov, pa je razglašen za ekstremistično in teroristično organizacijo. Terorist in nasilnež torej ni tisti, ki si nezakonito in s tanki prisvaja tuja ozemlja, ampak tisti, ki hoče v miru živeti na svoji zemlji. Res narobe in absurden svet, ki ga dobršen del medijev in tudi politike začuda celo odobrava ...
Mustafa Džemilev je bil eden najbolj znanih sovjetskih disidentov in pravzaprav eden od začetnikov sovjetskega disidentskega gibanja. Leta 1969 je bil, denimo, med ustanovitelji tako imenovane iniciativne skupine za zaščito človekovih pravic v ZSSR, ki je združevala najbolj znane nasprotnike režima tistega časa. V sovjetskih ječah in gulagih je zaradi tega preživel celih petnajst let. Obsojen je bil kar šestkrat. Prvič pred natanko pol stoletja, leta 1966, ker ni hotel služiti sovjetske vojske. Kaznovan je bil, denimo, tudi zato, ker je hotel očeta pokopati na Krimu in s tem izpolniti njegovo zadnjo željo. A najbolj odmeven je bil zagotovo proces iz leta 1976, ki sta se ga udeležila tudi nobelovec za mir Andrej Saharov in njegova žena Jelena Bonner, a jima oblasti niso dovolile vstopiti v dvorano. Saharov, ki je bil veliko starejši od Džemileva, je zgodbo s tega procesa podrobno opisal v svojih spominih.
Mustafa Džemilev se je takrat v zaporu v Omsku odločil za gladovno stavko, ki je trajala kar 303 dni. Najdlje v svetovni zgodovini gladovnih stavk. Živ je ostal, ker so ga enkrat na teden prisilno hranili. In rešil ga je pravzaprav prav Andrej Saharov. Brat Asan mu je namreč med enim ob obiskov v zaporu na umazano steklo pritisnil listek, na katerega je Andrej Saharov z roko napisal: »Prosim, prenehajte gladovno stavko!« Ta stavek ga je potem prepričal, da je začel znova jesti.
Dokončno osvobojen je bil leta 1986, ko so ga obsodili še sedmič, a takrat že na pogojno kazen. Precej zaslug za njegovo svobodo ima znova prav Andrej Saharov. Ko ga je Mihail Gorbačov poklical v takrat zaprti Gorki, današnji Nižni Novgorod, kamor je bil izgnan z ženo Jeleno Bonner, in ga osvobodil izgnanstva, ga je Saharov opozoril tudi na druge politične zapornike v državi. Seznam teh je bil takrat tudi v rokah Ronalda Reagana, ki se je z Mihailom Gorbačovom leta 1986 sestal v Reykjaviku. Na seznamu, ki ga je Reagan na vrhu na Islandiji izročil Gorbačovu, je bilo kakšnih dvajset imen. Mustafa Džemilev je bil na njem nekako na četrtem, petem mestu. Politične zapornike so takrat že osvobajali. Najprej tiste najbolj znane, potem pa še vse druge.
Zdaj je že dve leti in pol znova politični izgnanec in sovražnik naroda. Kakor v sovjetskih časih. Toda zanimivo je, da se je tik pred tako imenovanim ruskim referendumom na Krimu (ki je bil pravzaprav le krinka za vojaški poseg, saj so bile stvari odločene že pred tem glasovanjem, ki se ga je po podatkih FSB udeležilo le pičlih 34,2 odstotka prebivalstva) Džemilev pogovarjal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. To mu je omogočil nekdanji dolgoletni predsednik republike Tatarstan (glavno mesto Kazan) Mintimer Šajmijev. Telefonski pogovor je trajal pol ure.
In kaj mu je povedal Putin? To je bil tako rekoč pogovor gluhih, mi Džemilev pove v enem prejšnjih pogovorov. Vsak je govoril svoje. Ko je Putinu omenil, da mora Rusija umakniti vojsko s Krima, je ta odgovarjal, da bo Moskva rešila vse probleme krimskih Tatarov. Da bo storila vse tisto, česar ukrajinske oblasti doslej še niso naredile. Toda takoj je bilo videti, da nima pravih informacij o dogodkih v Ukrajini in na Krimu. Na dlani je bilo, da je hotel krimske Tatare s praznimi obljubami pridobiti na svojo stran. Na zahteve po umiku ruske vojske pa je ves čas odgovarjal, da je treba počakati na izid referenduma. Da ga zanima mnenje krimskega naroda. Toda zakaj ga ne zanima mnenje naroda doma, v Rusiji, je vanj vrtal Mustafa Džemilev. A Putin je vztrajal pri svojem ...
Posledice so znane. Nova ruska okupacijska oblast je proti Tatarom − in tudi Ukrajincem − začela pravo etnično čiščenje. Džemilev pravi, da so Tatare začeli deliti na dobre in slabe. Slabi so seveda tisti, ki nočejo sodelovati z novim režimom. In ti so kajpak v veliki večini. Zato jim postavljajo nemogoče pogoje in jih s tem načrtno pehajo s Krima. Doslej je čez (novo, nezakonito) mejo odšlo že več kot 30.000 Tatarov. Mustafa Džemilev pravi, da je to nov genocid nad njegovim narodom, na las podoben tistemu, ki ga je leta 1944 na Krimu uprizoril Josip Stalin. Mednarodna skupnost pa ob strahotnih krivicah in preganjanju − mnogi Tatari so v zaporih, veliko je tudi pobitih − v glavnem molči.
Odnos Kremlja do Tatarov, ki imajo za seboj strahotno izkušnjo iz Stalinovih časov, je po svoje nerazumljiv. In obsojanja vreden. Kako lahko, denimo, spi predsednik države, ki načrtno trpinči narod, ki mu ni storil nič žalega? Kako je mogoče, da tujim državnikom lahko mirno gleda v oči in jim pri tem brez vsakršnega sramu laže? To je počel tudi konec julija pod Vršičem, ko se je uradno zavzel za dialog v Evropi, ki pa ga pravzaprav sam nenehno minira, ali pa ko je zabičal, da zgodovine nikakor ne gre spreminjati, sam pa to počne nenehno in načrtno ...
Problem je, da Evropa zelo slabo pozna pravo stanje stvari v Putinovi Rusiji. Tudi zato, ker mnogi pravzaprav sprva sploh niso verjeli, da Kremelj lahko okupira Gruzijo, da lahko napade Ukrajino, da lahko pokonča vsakogar, ki se mu postavi po robu, da lahko goljufa na tako imenovanih volitvah in referendumih ... In mnogi so kljub storjenemu še vedno prepričani, da kaj takšnega preprosto ni mogoče početi v nedogled. Toda novinarska kolegica Maša Gessen je te dni lepo zapisala, da kljub tovrstnemu prepričanju Vladimir Putin še naprej počne ravno vse to, kar država, ki hoče biti boljša od vseh drugih, česa takšnega nikoli ne bi smela početi.
Zaradi vsega tega si Mustafa Džemilev še kako zasluži letošnjo nagrado Saharova. Zaslužijo si jo seveda vsi, ki so se uvrstili v najožji krog kandidatov. Toda krvava življenjska zgodba legendarnega tatarskega voditelja se vendarle precej razlikuje od drugih. In po svoje bi bilo prav, da se nagrada Saharova po nekaj letih znova vrne k svojim koreninam. Nazadnje se je to zgodilo, ko je nagrado prejela ruska organizacija Memorial, kjer deluje kar nekaj Mustafovih somišljenikov in nekdanjih sovjetskih političnih zapornikov. Sergej Kovaljov denimo.
