Tiskane izdaje
Xi Jinpingu je bilo lahko v uteho, da je policija aretirala 32 demonstrantov v Bernu, ko je prispel tja na uradni obisk. To so bili Tibetanci in aktivisti za tibetanske pravice. Švica je dala vedeti, da je ne zanima, kaj imajo demonstranti proti kitajskemu predsedniku.
To se je zdela dobra podlaga za »nov model odnosa«, s katerim se poskušata državi upreti pomanjkljivostim svetovnega gospodarstva. Pravzaprav tudi Xija ne zanima tako zelo sama Švica, ampak je tokrat očitno hotel preveriti, kako učinkovito orožje v boju proti človekovim pravicam so lahko trgovina in naložbe. Zato je postal prvi kitajski predsednik, ki je obiskal to državo po letu 1999, ko je tedanja predsednica Ruth Dreifuss dopustila, da se je sredi slavnostnega sprejema tedanjega kitajskega predsednika Jiang Zemina na zaščitni železni ograji pojavil napis »svobodni Tibet«.
»Izgubili ste dobrega prijatelja,« je Jiang jezno vzkliknil in od takrat je Švica tarča kitajskega diplomatskega obleganja in gospodarskega dvorjenja. Zaradi njenih prizadevanj so začeli približno 20 dialogov o različnih vprašanjih (med drugim o človekovih pravicah) in leta 2013 podpisali prostotrgovinski sporazum.
Azijska sila išče svojo Švico
Ko je kitajska družba ChemChina ponudila 43 milijard dolarjev za nakup švicarskega kmetijsko-kemijskega velikana Syngenta, so Tibetanci za vedno izginili z dnevnega reda. Švica ni samo hitro priznala Kitajski položaja tržnega gospodarstva (česar EU še ni storila), ampak je postala tudi ena prvih evropskih držav, ki so se lani pridružile Azijski banki za naložbe v infrastrukturo. To je eden od Xijevih finančno-političnih projektov in ta odločitev zagotavlja, da bo sedanji obisk kitajskega predsednika v Bernu precej uspešnejši od tistega pred 18 leti.
Zdaj lahko govorimo o »inovativnem strateškem partnerstvu«, ki bi ga azijska sila rada ponudila kot model. Zlasti zdaj, ko nihče več ne ve, kakšen bo vpliv z druge strani Atlantskega oceana in kako bo morebitna ameriško-kitajska trgovinska vojna vplivala na Evropo.
Zdi se, da se bo vojna najverjetneje res začela. »Prav o vsem se lahko pogovarjamo,« je Trump v petek povedal v intervjuju za časopis Wall Street Journal. »Tudi o [politiki] 'ene Kitajske'!« In po tem, ko je pojasnil, da se po 20. januarju ne bo čutil dolžnega upoštevati načela, ki določa, da je Tajvan del kitajskega ozemlja, če bo Kitajska še naprej ogrožala ameriške interese z visokim trgovinskim presežkom in nizkim tečajem svoje valute, si lahko samo še predstavljamo posledice tega, kar se zdaj zdi neizogibno.
Uradni Peking je seveda še isti dan odgovoril, da se o tajvanskem vprašanju ni mogoče pogajati in da je Trump z omenjanjem tega vprašanja »odprl Pandorino skrinjico s smrtonosnimi možnostmi«, zato lahko zdaj pričakujemo, da se bo Kitajska intenzivneje pripravljala na vojaško združitev z otokom, ki ga ima za svojo pokrajino, in da si bo hkrati čim bolj prizadevala za gospodarsko delovanje, ki bo neodvisno od ZDA.
Skratka, s Trumpom na pragu Bele hiše azijska sila obupana išče svojo Švico, varnostno nevtralno, gospodarsko stabilno, politično diskretno in dovolj oddaljeno od bojišča, na katerem se bo kitajsko-ameriška trgovinska vojna razplamtela do nepredstavljivih razsežnosti.
Jasno je, da bo Trump poskusil preusmeriti mednarodno pozornost, sankcije in gospodarski embargo z Rusije na Kitajsko, saj bi si bilo brez podpore Moskve težko predstavljati, kako bi sploh lahko premaknil težišče geostrateškega ravnotežja in tako vrnil proizvodnjo na ameriška tla ter uresničil glavno obljubo, ki jo je dal ameriškim volivcem.
Po mnenju številnih evropskih analitikov je malo možnosti za to, da se bodo ZDA resno obrnile proti državi, ki ima v lasti približno 1200 milijard dolarjev njenih obveznic, vendar so Kitajci upravičeno prestrašeni. Če bi se odločili prodati ves ameriški dolg v njihovi lasti, bi to najprej ogrozilo kitajsko finančno stabilnost. Najprej so namreč s svojim poceni denarjem kupili ameriške državne papirje, zdaj pa naj bi te papirje prodajali za sveže tiskane dolarje ... in tako verjetno izgubili velik del svojih deviznih zalog, ki so se tako ali tako stopile za približno 1000 milijard, odkar je postalo jasno, da je Trump poosebljenje upora proti ekonomski in monetarni svetovni ureditvi, kakršno je določila azijska sila.
Potem ko je novi ameriški predsednik za direktorja novega državnega trgovinskega sveta imenoval Petra Navarra, avtorja knjige Smrt Kitajske, za svojega trgovinskega ministra pa izbral drugega znanega kritika Kitajske Roberta Lighthizerja, je Kitajcem postalo jasno, da zgodbe o 45-odstotnih carinah za njihovo blago niso samo populistične grožnje. Preverili so celo ameriško ustavo in vse zakone, povezane s tem vprašanjem, ter spoznali, da zares obstaja pravna podlaga, ki bi jo Trump lahko uporabil, če bi se odločil preprečiti kitajski uvoz v ZDA. Vprašanje je samo, koliko bi to stalo azijsko silo in ali bi enako ukrepale tudi druge države, ki se že dolgo pritožujejo zaradi kitajskega dampinga in velikega primanjkljaja v menjavi z azijsko silo.
Kitajsko po ZDA skrbi EU
Kitajske naložbe v EU so lani precej presegle evropske naložbe na Kitajsko. Konkretno, azijska sila je lani v evropsko industrijo vložila 35,1 milijarde evrov, od nje je prejela samo 7,7 milijarde. Velik skok je očiten predvsem v Nemčiji, kjer so kitajske naložbe z 1,5 milijarde evrov, vloženih leta 2015, lani narasle na 11 milijard. Za vsak projekt obstajajo tržni razlogi, vendar je očitno, da je to kitajska preusmeritev, s katero bi druga gospodarska sila na svetu rada vzpostavila tesnejše vezi z EU in tako ustvarila svoje varno območje v morebitnem sporu z ZDA.
Toda težava je v tem, da Evropa ne more biti pripravljena na posledice takšnega spora, že zato ne, ker kitajska naložbena navzočnost ne pomeni isto v Nemčiji, kjer s čedalje več dvoma gledajo na hitro povečevanje kitajskih nakupov lokalnih visokotehnoloških podjetij, in, denimo, na Madžarskem, kjer so kitajske naložbe dobrodošle kot idealen kanal dokapitalizacije. Zato je težko pričakovati, da bo imel Bruselj enotno stališče, tudi če izbruhne kitajsko-ameriška trgovinska vojna.
Za Kitajsko je pravzaprav najboljše, da se vsa EU spremeni v nekakšno veliko Švico. Zakaj bi jo moral zanimati Tibet? Ali Tajvan? Pa tudi Trump in ZDA? Dobila bi dobrega prijatelja z žepi, polnimi ameriških dolarjev.
