Čeprav stare finančne krize še zdaleč ni konec, na obzorju že nastaja nova

Tečaji delnic so za 40 odstotkov nad predkriznimi vrhovi.

Objavljeno
29. maj 2015 15.57
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo
»Smo v velikanskem finančnem balonu. In poči lahko kadarkoli,« svari znani švicarski finančni svetovalec Marc Faber. In pri tem seveda še zdaleč ni osamljen. Čedalje več je finančnih prerokov, ki napovedujejo nov globalni borzni zlom kot uvod v novo finančno in gospodarsko krizo.

Baloni nove finančne krize so ta čas že napihnjeni, zdaj je vprašanje le, kdaj in kako boleče bodo izpustili zrak. Da so cene ameriških delnic zdaj »precej visoke« in da to ustvarja »potencialne nevarnosti«, je pred nekaj tedni opozarjala tudi sama predsednica ameriške centralne banke Federal Reserve (FED) Janet Yellen. Pri tem seveda ni pozabila pomirjajoče dodati, da »se trenutno ne oblikujejo nobeni baloni« in da »so tveganja za finančno stabilnost zmerna, ne pa zvišana«. A borzni indeks S & P 500, ki vključuje cene delnic 500 velikih ameriških korporacij, se je na začetku februarja zvišal nad mejo 2100 točk in se še vzpenja, zato so vrednotenja delnic 40 odstotkov nad rekordnimi višinami iz časov pred padcem Lehman Brothers. Cene omenjenih delnic so zdaj tudi vsaj za četrtino nad »pošteno tržno vrednostjo«, s čimer je sedanji balon že bistveno bolj napet kot pred zadnjim »Lehmanovim« pokom drugorazrednih hipotekarnih obveznic, še vedno pa je nekoliko manj napihnjen kot v času famoznega balona internetnih pikakom podjetij, kažejo analize družbe Wilshire. V vsakem primeru so sedanja vrednotenja delnic ob poletu v višave popolnoma izgubila stik z ekonomskimi temelji - in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo zgodile tako imenovane korekcije tečajev.

Humus za nove krize

Sedanje makroekonomske okoliščine in ekonomske politike po svetu so prvovrstni humus za razvoj in napihovanje balonov. Tega se verjetno najbolje zavedajo v centralnih bankah po svetu, ki so z rekordnim znižanjem obrestnih mer in hkratnim velikim tiskanjem denarja v programih kvantitativnega sproščanja precej pripomogle k temu, da je duh ušel iz steklenice. Navidez paradoksalno je, da ukrepi za blažitev posledic prejšnje krize ustvarjajo eksplozivne okoliščine za nastanek nove. ECB od marca vsak mesec nakupi za 60 milijard evrov državnih obveznic v programu, težkem več kot 1100 milijard evrov, japonska centralna banka pospešeno na tisoče milijard jenov že več kot 20 let, ameriška FED pa je z več programi kvantitativnega sproščanja od leta 2007 do zdaj povečala obseg svoje bilance s tisoč na več kot štiri tisoč milijard dolarjev.

Takšna poplava poceni denarja, rekordno nizke, včasih celo negativne obrestne mere, pomanjkanje drugih naložbenih alternativ, velik razmah bančništva v senci (»shadow banking«) so pač glavno gonilo naložb v delnice in špekulacije na finančnih trgih. In jasno je tudi, da bo na trgih do obrata navzdol prišlo najpozneje takrat, ko bodo strategi v FED uresničili svojo napoved o znižanju obrestnih mer, predvidoma sicer med junijem in septembrom. Za zdaj FED pri tem ovira zlasti nepričakovano slab podatek o anemični, komaj 0,2-odstotni rasti ameriškega BDP v letošnjem prvem četrtletju, tudi kazalniki za naprej so precej nejasni in po vsem sodeč bomo imeli v prihodnje opraviti z najbolj ohlapnim denarnim zatezanjem v zgodovini. Ali kot je pred kratkim zapisal Financial Times: Prav lahko se zgodi, da bodo ZDA leto 2015 končale z enako ključno obrestno mero, kot so jo bile začele, torej z ničelno. To pa pomeni tudi še daljše obdobje vzgona za dviganje borznih balonov.

Pred pokom dveh balonov

A položaj je zdaj precej bolj zapleten kot pred sedmimi leti. Ob klasičnem delniškem borznem balonu se na zgodovinsko najvišje vrednosti napihuje tudi balon javnega dolga. »Zdaj smo v položaju, ko prehajamo od problema z enim balonom - to je bil balon prenapihnjenega komercialnega dolga, večinoma povezan s trgom nepremičnin, delno tudi s podjetniškim sektorjem - k problemu z dvema balonoma. Če počita, bo to imelo hude posledice. Najbolje bi bilo, da bi iz obeh balonov zrak spuščali postopno. Problem pa je, da so vrednotenja in stanje v ekonomiji taki, da se predvideva, da bodo nizke obrestne mere ostale še kar nekaj časa. To pa oba balona napihuje. Vrednosti delnic, ki so zdaj za 40 odstotkov nad predkriznimi vrhovi, niso podprte z ekonomskimi temelji,« nam je povedal ekonomist Igor Masten v intervjuju za tokratni Svet kapitala. V družbi držav PIIGS je bila ena od držav, kjer se je javni dolg najbolj silovito napihoval, prav Slovenija: leta 2002 je naš javni dolg znašal 27 odstotkov, zdaj pa se je povzpel na 81 odstotkov BDP. Nekaj podobnega se je zgodilo Irski, kjer se je po podatkih Eurostata dolg povečal z 31 odstotkov BDP leta 2002 na 110 odstotkov leta 2014, ali pa na Portugalskem in v Španiji, kjer se je balon javnega dolga napihnil s 56 oziroma 51 odstotkov BDP na 110 oziroma 96 odstotkov BDP. Neslavni rekorderki v evrskem območju ostajata Italija in seveda Grčija, kjer je javni dolg konec lanskega leta znašal 132 oziroma 177 odstotkov BDP.

Svet lahko le upa, da se bodo pregreti delniški tečaji ohladili na čim bolj nadzorovan način, brez zelo velike kolateralne škode za nacionalne ekonomije. Ne smemo pozabiti, da je zdaj vladam in centralnim bankam na voljo precej manj manevrskega prostora in orodij za učinkovite protikrizne ukrepe. Za delovanje avtomatičnih fiskalnih stabilizatorjev - torej večjo državno potrošnjo z večjimi proračunskimi primanjkljaji in morebitnim zadolževanjem, ki nadomesti krizni upad zasebnega povpraševanja - bodo imele vlade manj možnosti zaradi visokega javnega dolga držav, centralne banke pa ostajajo brez klasičnega orožja in streliva, saj aktualnih, zelo nizkih ali celo negativnih obrestnih mer, pač ne morejo več zniževati.

Kvantitativno sproščanje z nakupi državnih obveznic za zdaj še zdaleč ne deluje kot zdravilo za oživitev evropskega gospodarstva. Zasebna in državna potrošnja kot pomembna generatorja gospodarske rasti se v večini držav ne povečujeta. V tem primeru nekateri kot rešitev v skrajni sili omenjajo celo tako imenovano »metanje denarja iz helikopterja (»helicopter money«)«, kar bi pomenilo radikalno novo obliko kvantitativnega sproščanja, ko bi centralne banke neposredno vbrizgavale denar v financiranje državne in zasebne porabe na terenu. S tem bi takoj povečale povpraševanje in kroženje denarja v realni in ne predvsem finančni ekonomiji. A za zdaj je to tabu tema in Rubikon, ki ga, vsaj v Evropi, nobena od centralnih bank in niti politična elita noče prestopiti.