Tiskane izdaje
Davos − Rekordni padec cene nafte je po kitajskih danes pretresel še evropske in ameriške borze, kot naročeno na prvi dan davoškega Svetovnega gospodarskega foruma. Dobra novica je, da celo tako imenovani dr. Poguba, Nouriel Roubini, ne verjame v ponovitev leta 2008, slaba pa, da so tokrat mnogi bolj črnogledi od njega.
Da ima svet še nekaj manevrskega prostora, v Davosu domnevata tudi tako pomembna ekonomista, kot sta Harvardov Kenneth Rogoff ali Adam Posen s Petersonovega instituta, in tolaži nas lahko tudi dejstvo, da sta vsaj prva dva opozarjala pred zadnjo. Po drugi strani pa tako tudi ti ekonomisti opozarjajo na številne neznanke, kot so padajoče cene energije, kitajska razmerja, dviganje ameriških obresti, nižanje evrskih in tako naprej.
Kako hitro se spreminja položaj, kaže tudi v Davosu predstavljena ameriška anketa med 16.000 gospodarskimi in mnenjskimi voditelji, ki menijo, da je Nemčija po kakovosti življenja, gospodarstvu, kulturi in drugih kazalnikih najboljša država sveta. Osrednjo evropsko državo, ki se je na vrh prebila pred Kanado, Veliko Britanijo, ZDA, Švedsko in Avstralijo, pa že hudo prizadeva begunska kriza. »Le težko lahko razumem, da solidarnost odtegujejo prav tiste države, katerih državljani so jo kot politično preganjani izkusili sami,« je nemški predsednik Joachim Gauck v Davosu nagovoril srednjeevropske in druge države. »Ali res hočemo, da se vélika zgodovinska stvaritev, ki je Evropi prinesla mir in blagostanje, razbije na begunskem vprašanju?« Sprejem ljudi, ki bežijo pred krizami, je naša človekoljubna odgovornost, verjame tudi politik z vzhodnonemškimi koreninami, ob šestdesetih milijonih ljudi, ki ta čas poskušajo bežati pred vojnami in konflikti, pa se mu zgornja meja priseljevanja vendarle ne zdi neetična.
Udeleženci, med njimi je več kot štirideset šefov držav in vlad, so danes prisluhnili številnim gospodarskim, političnim in mnenjskim voditeljem, ustanovitelj Klaus Schwab pa je za eno glavnih tem vseeno razglasil četrto industrijsko revolucijo. »Smo tik pred tehnološko revolucijo, ki bo v temeljih spremenila sedanje načine življenja, dela in medsebojnih odnosov,« je z umetno inteligenco, roboti, internetom stvari, samovozečimi avtomobili, tridimenzionalnim tiskanjem, nanotehnologijo, sintetično biologijo, znanostjo materialov, hranjenjem energije in kvantnim računalništvom napovedal transformacije, kakršnih človeštvo še ni doživelo.
O neenakosti in gospodarskih krizah, a tudi o velikih možnostih
Tudi letošnji, že 46. Svetovni gospodarski forum v Davosu so na pot pospremile trditve o novi gigantski neenakosti v svetu in o tem, da dvainšestdeset Zemljanov poseduje toliko kot revnejša polovica vsega človeštva. Hkrati je slišati opozorila pred novimi hudimi gospodarskimi krizami, pa čeprav povezave niso enoznačne.
Pri človekoljubni organizaciji Oxfam, kjer so objavili raziskavo z naslovom »Gospodarstvo za en odstotek«, za neenakost krivijo davčne oaze, v katerih velika podjetja države v razvoju vsako leto prikrajšajo za sto milijard dolarjev. Kritiki takšnih statistik pa nasproti postavljajo »vašega povprečnega mlekarja, ki premore več kot sto milijonov najrevnejših ljudi tega sveta«, kot v britanskem Spectatorju piše Fraser Nelson. Ben Southwood iz Instituta Adama Smitha dodaja, da so lahko dolgovi tudi odlična investicija v prihodnost, libertarni analitiki pa Oxfam nasploh obtožujejo ignoriranja dejstva, da je globalni kapitalizem iz revščine potegnil več ljudi kot kdajkoli v zgodovini. Priporočajo osredotočenje na bogatenje revnih in ne bogatih, saj so ljudje kot redni davoški gost Bill Gates neznansko bogati zato, ker si milijoni s kupovanjem njihovih proizvodov izboljšujejo svoje življenje in življenjski standard. Nelson navaja sedanji pritok zasebnega kapitala v Afriko, potem ko je ta iz revščine potegnil že številne države s Kitajsko na čelu.
Drugo največje gospodarstvo sveta pa zdaj vse bolj sili k primerjavam z veliko recesijo po letu 2008, saj kitajske borze doživljajo en zlom za drugim in grozijo z borznimi požari tudi drugje. Že lani poleti so jih lahko Kitajci umirili le z gigantskimi finančnimi injekcijami in jih napovedujejo spet, »trgov kapitala pa ni mogoče zapreti kot disidente ali cenzurirati kot poslušne državne medije,« analizira Sebastian Heilmann iz berlinske ustanove Mercator Institute for China Studies. Ko kitajska delovna sila postaja predraga za izvozno usmerjenost in bi se moralo gospodarstvo preusmerjati v dejavnosti z večjimi dodanimi vrednostmi, se politika boji neodvisnega nadzora, potrebnega za usmerjanje teh procesov.
Glajenje gospodarskih pretresov z gigantskimi finančnimi injekcijami centralnih bank pa ne očitajo le Kitajski, ampak tudi številnim drugim državam z ZDA in evrskim območjem na čelu. Mnogi ekspanzivnim centralnim bankam očitajo, da prav one povečujejo neenakost, saj podpirajo tiste, ki nekaj že imajo. Prav zdaj, ko je vsaj ameriška Fed začela ta proces počasi zaključevati, pa svet močno pretresajo politične in etnične krize ter teroristične grožnje. Evropi, ki se je v zadnjem obdobju že kar uspešno pobirala po svoji dolžniški krizi, zaradi begunskega vala zdaj visoke politične avtoritete napovedujejo le še nekaj mesecev do morebitnega zloma institucij, ki so večjemu delu celine po drugi svetovni vojni zagotavljale blaginjo in mir.
Če k temu prištejemo padanje cen nafte in drugih surovin, ki še posebej prizadeva dosedanje hitro razvijajoče se države od Brazilije do Rusije, imajo vplivni, inovativni in bogati udeleženci Svetovnega gospodarskega foruma resnično dovolj snovi za razprave. Poleg okolja, ustvarjalnosti mladih, populizma, boja proti raku in duševnim boleznim, revolucionarnih novih tehnologij, položaja žensk in neštetih drugih tem, ki so tudi na dnevnem redu davoškega srečanja.
