Davos letos v znamenju kritike kapitalizma

Berlin – Svetovni gospodarski forum je še lani veljal za svetišče kapitalizma, letos pa tudi v Davosu omenjajo nujnost reforme sistema, ki je iz revščine in lakote potegnil stotine milijonov ljudi. Tam, kjer jih je v zameno oropal upanj, se krepijo populistična gibanja.

Hitrejša gospodarska rast je nujna, a ne zadostuje za zdravljenje razpok v družbah, očitnih po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA in po britanskem referendumu za izstop iz Evropske unije, le nekaj dni pred svojim vsakoletnim srečanjem v švicarskem zimskem letovišču pišejo v Svetovnem gospodarskem forumu (WEF). Tudi po njihovem prepričanju bodo »naraščajoče razlike v dohodku in bogastvu« najmočnejša gonilna sila globalnih razmerij v prihodnjem desetletju, saj se bankirjem in menedžerjem po finančni krizi spet »masivno« povečujejo dohodki, medtem ko mnogi celo v razvitih družbah komaj pokrivajo svoje najnujnejše potrebe. Reforme tržnega kapitalizma dodajajo na svojo agendo tudi zato, ker nekateri že dvomijo o Zahodu in si prizadevajo za obračun z globalizacijo.

Še nikoli tako dobro

»Še nikoli nam ni šlo tako dobro kot zdaj,« še naprej zatrjujejo »papeži« kapitalizma. Vojne, kriminal in lakota so bili vedno, edina razlika je, da zdaj v trenutku zvemo zanje in nas zato skrbi, verjame švedski liberalec Johan Norberg. Vseh teh katastrof je veliko manj kot prej, zato bi morali po prepričanju avtorja knjige Kapitalistični manifest naznanjati zmagoslavje človeštva. Našteva, da končno obračunavamo z lakoto, saj so gnojila in mehanizacija podeseterili pridelek in opravili s trdim delom: medtem ko je bila leta 1947 kronično podhranjena polovica človeštva, jih je zdaj le še trinajst odstotkov, v večini na območjih z vojnami in preganjanjem. Več kot devetdeset odstotkov človeštva ima tudi čisto vodo, ki je opravila s številnimi boleznimi, zaradi tega in zaradi drugega napredka medicine in oskrbe pa se je povprečna življenjska doba, ki je še sredi 19. stoletja štela le malo več kot trideset let, po vsem svetu povzpela na sedem desetletij. Manj razviti še vedno zaostajajo za razvitimi, a se jim hitro približujejo, kar najbolje dokazuje Kitajska: njeno bogastvo se je v minulih desetletjih povečalo za dvajsetkrat. Še leta 1981 je v hudi revščini živelo devet desetin prebivalstva te države, danes le še desetina.

Nekateri redni udeleženci davoškega srečanja, kot je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz, ki že nekaj časa opozarja na nevarnosti družbene neenakosti, se morda ne bodo strinjali z zgornjimi ugotovitvami, zato pa bo najvidnejši politični zvezdnik med tri tisoč obiskovalci iz vsega sveta in vseh delov družb, kitajski predsednik Xi Jinping, branil gospodarske pridobitve svoje države. Prav v času davoškega srečanja bo v Washingtonu za predsednika ZDA prisegel Donald Trump, ki Kitajski očita valutne in druge manipulacije za pridobivanje gospodarskih prednosti ter se zavzema za vračanje proizvodnje in delovnih mest domov. V Davosu zbrani ekonomisti bodo še naprej vročično razpravljali, ali je to sploh mogoče brez sesutja mednarodnega gospodarskega sistema, kakršen se je razvijal po drugi svetovni vojni na Zahodu in v svetu po hladni vojni.

Se bo vsaj kdo od njih vprašal, ali gre za dokončanje »agende svobode«, ki je svet preplavila po padcu berlinskega zidu in dvigu železne zavese?

Zgodovinski prelom

Kitajski vzpon je doslej slavil prednosti avtoritarnih držav pri zagotavljanju gospodarske rasti, zadnje mesece pa zahodni mediji pišejo o pospešenem begu kapitala iz države. A medtem ko azijska velikanka ambiciozno subvencionira prikrivanje svojih gospodarskih neravnotežij, bo moral novi ameriški predsednik odgovarjati svojim volivcev, od katerih se mnogi čutijo poražence globalizacije. Dilema je še toliko nevarnejša zaradi militarizacije Južnokitajskega morja, še večje izvažanje zunanjepolitičnih konfliktov zaradi domačih gospodarskih šibkosti pa zahodni analitiki očitajo Rusiji Vladimirja Putina. V Davosu si najbrž celo Nobelovi nagrajenci ne bodo upali dati roke v ogenj za napovedi, kaj bo sploh ukrenil nepredvidljivi Trump, ki ruskega voditelja razglaša za prijatelja, kitajskega pa za nasprotnika. Za Stiglitza je Trumpova izvolitev zgodovinski prelom.

Tako imenovani populizem – ali kar nacionalizem (?) – ni problem le na osi Washington–Peking–Moskva, ampak tudi v Evropi, kjer begunski naval in nezadovoljstvo z Evropsko unijo napovedujejo vroče volitve na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji. K tem dilemam je treba dodati že klasična gospodarska vprašanja sodobnosti, na primer: ali sedanja ekspanzivna denarna politika pomaga pri gospodarskem razvoju ali samo zamrzuje stara neravnotežja ter omogoča bogatim še večje bogatenje. To bo še naprej dilema evrskega območja, v ZDA se že sprašujejo, ali naj se kljub velikemu dolgu in odvisnosti drugih valut od dolarja odločijo za pomembno višanje obresti. Nekje v ozadju je tudi industrijska revolucija z vsemi svojimi pretresi dela in družbe, o kateri so v Davosu na dolgo in široko govorili lani. A kaj, če res velja cinična opazka še enega vidnega ekonomista Kennetha Rogoffa, da se zgodi vedno ravno nasprotno od tistega, v kar so prepričani udeleženci Svetovnega gospodarskega foruma?