Tiskane izdaje
Zagon so dobile po neuradnem, a ne demantiranem medijskem sporočilu iz Berlina, po katerem si nemška vlada v primeru grškega neizpolnjevanja obveznosti iz rešilnega svežnja lahko predstavlja grški izstop iz denarne unije in da s tem ne bi bilo ogroženo širše območje evra. Na vrhu grške krize je bil strah pred posledicami takega koraka eden od razlogov, da se sploh ni resno razmišljalo o njem. Četudi je območje evra v zadnjih letih zgradilo močno obrambo proti širjenju krize, še vedno ostaja nepredvidljivo, kakšna gibanja bi »grexit« lahko povzročil.
Kljub temu je verjetnost širjenja krize, kakršna je grozila leta 2010, pozneje bila velika manjša. Druge krizne države so po izhodu iz programov veliko bolj utrjene, evropske banke so izpostavljenost v Grčiji skrčile na minimum. Da velike nevarnosti širjenja ni, med drugim dokazujejo zahtevani donosi na obveznice države v šibkem gospodarskem in javnofinančnem položaju, denimo Italije. Ti so po izbruhu nove notranjepolitične krize v Grčiji in razprav o »grexitu« bolj ali manj nespremenjeni.
Široko tolmačenje
V evropski pogodbi ni navedenih konkretnih stvari o izstopu članice iz evra. Očetje skupne valute so se odločili za tako ureditev, da bi preprečili špekulacije trgov in drugih o izstopu katere od članic, ko bi nastale kakršnekoli težave evra ali katere od držav. Po drugi strani se je v zadnji, lizbonski pogodbi znašla klavzula, s katero je predvideno, da se lahko članica v skladu z lastnimi ustavnimi predpisi sama odloči za izstop iz EU. Da bi lahko odločali drugi in, denimo, v skrajnem primeru »vrgli« malopridno članico iz Unije, ni predvideno.
V razglabljanjih o scenarijih »grexita« ima veliko privržencev teorija, da bi Grčija v primeru izstopa iz območja evra pravzaprav izstopila iz EU (in posledično iz evra) in takoj nato spet vstopila zgolj v Unijo in uvedla lastno valuto. To bi zahtevalo dokaj drzno pravniško telovadbo in zapletene postopke. Kljub temu bi glede na izkušnje v boju s krizo, v kateri so bili kršeni številni dotedanji tabuji – od nakupa državnih obveznic v režiji ECB do financiranja proračunov drugih članic –, omejitve v pogodbah najbrž lahko zaobšli z zadostno politično voljo.
V Grčiji sicer nobena resna sila ne razmišlja o izstopu iz evra. Cipras si želi zgolj odpis (dela) dolgov in zmehčanje reformno-varčevalnega programa, ki ga je Grčija morala sprejeti v zameno za orjaško pomoč v posojilih. Toda: neizpolnjevanje obveznosti iz programa in še zlasti neodplačevanje obveznosti bi res lahko pripeljala do tega, da bi evrske članice in IMF prekinili financiranje Aten. Tudi ECB lahko ustavi financiranje grških bank. Ker na trgih ne bi mogla priti do denarja, Grčija ne bi več mogla plačevati obveznosti, denimo pokojnin.
Izhod v sili
Tako bi bil izhod v sili tiskanje lastnega denarja, nove drahme. Tako kaotičen razvoj dogodkov bi gotovo povzročil inflacijo, politične pretrese in poglabljanje socialne katastrofe. Poleg tega bi naval na banke že pred izstopom pahnil državo v še globljo krizo. Nove razprave o »grexitu« so voda na mlin strokovnjakom, ki že od začetka krize pred petimi leti opozarjajo, da bi bila najboljša pot za okrevanje Grčije slovo od evra. Med pozitivnimi platmi uvedbe nove valute je znižanje njenega tečaja glede na evro. Tako bi se lahko povečala konkurenčnost grškega gospodarstva.
Ker so sporočila o za območje evra nebolečem »grexitu« najbrž taktika in obvestilo grškim volivcem, je bolj verjeten scenarij, da bo nova grška vlada poskušala zmanjšati dolžniško breme, ki znaša že 175 odstotkov BDP. Vsakršno popuščanje – obrestne mere za »politična« posojila Atenam so nižje od tistih, ki jih številne evrske države lahko dobijo na trgih – bi pomenilo, da bodo evropski davkoplačevalci kot največji upniki dobili vrnjenega manj dolga. Tveganje je tudi, da bi se druge krizne države sklicevale na grški primer in ustavile varčevalno-reformni motor.
