Tiskane izdaje
V resnici pa gre za ekonomsko stiskanje, zategovanje pasu, hiranje oziroma kot piše v angleškem slovarju za resnost, strogost, trpkost; hiranje, izčrpavanje, trpljenje, omejevanje, zadušitev.
Politika zategovanja (»austerity«) je nevarna doktrina, ker je milijone ljudi po svetu, posebno pa v EU, potisnila v gospodarsko trpljenje, ki ni bilo potrebno. Idejno je vodilo elit za ohranitev položaja in povečevanje neenakosti. Empirično je ugotovljeno, da zategovalna politika deluje negativno na gospodarsko aktivnost (BDP, nezaposlenost in inflacijo) na podlagi vzorca 42 najmočnejših držav v svetu in Slovenije. Študija bo predstavljena na konferenci ekonometrov junija 2015 v Torontu.
Politika zategovanja pasu izgublja na dveh frontah: kot koherentni splet ekonomskih idej in kot ekonomska politika. Nekaj primerov uspešne ekspanzivne fiskalne konsolidacije in monetarne restriktivnosti je zgolj rezultat specifičnih pogojev delovanja, ki niso ponovljivi (če je devalvacija in pogodba z delavci). Zategovanje je bilo pregnano v času velike depresije pred drugo svetovno vojno, a se je vrnilo. Posebno močno je bilo uporabljeno v EU po zadnji globalni finančni krizi. Vzroki za ponoven pojav politike zategovanja so ideološki in materialni. Gre za čiščenje proračuna z zmanjšanjem drugih izdatkov, če katera od bank, ki je prevelika, da bi propadla, potrebuje državno pomoč. Problem je tako nastal z reševanjem bank, ki je vodilo v javni dolg, ki je vodil v krizo, ki je vodila v politiko zategovanja. Temu bi se lahko izognili.
Obstajajo boljši načini reševanja iz krize in zadolžitve, kot je politika zategovanja, ki pomeni interno devalvacijo v obliki znižanja plač in socialnih izdatkov, povzroča deflacijo in prerazdelitev v korist bogatih ter povečevanje plačilnobilančnega presežka. Med deseterico načinov za pot iz finančne krize in zadolženosti je najprimernejša obnovitev rasti BDP, za katero pa sta v začetni fazi nujni monetarna in fiskalna stimulacija, torej nasprotno od zategovanja.
Zgodovinsko gledano gre za različico v Angliji nastalega liberalizma, ki jo je preoblikovala Nemčija v ordoliberalizem, katerega odsev v ekonomski politiki je zategovanje (»austerity«) v času velike krize leta 1929 ter ponovno po veliki recesiji leta 2008. Razen kot ekstremni primer (Nemčija: zaostanek, tehnološki razvoj in edini izvoznik, socialni dogovor) ni bila uspešna niti pred drugo svetovno vojno (pomagala Hitlerju na oblast), niti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Zahodni Evropi ali po veliki recesiji v tranzicijskih državah, niti v »oljčnih« članicah EU.
Rezultati analize
V tabeli 1 so povprečne vrednosti sprememb izbranih spremenljivk za posamezne skupine držav, ki so sestavljene po merilu regionalnosti in posebno razlik v ekonomskih politikah, od skrajno zategovalne v evrskem območju oziroma v EU do bolj stimulativne ekonomske politike v anglosaksonskih državah, Aziji in Latinski Ameriki, vmes pa so države prihajajoči giganti iz skupine BRICS.
Intervalna povprečja za obdobje 2008–2013 kažejo na različno stopnjo zategovanja, monetarnega kot negativna sprememba v kreditih/BDP in fiskalnega kot čim manjši proračunski primanjkljaj/BDP. Največja so bila zategovanja v EU in njenih podskupinah, malo manjša v anglosaksonskih štirih, najmanjša v azijskih državah, BRICS, latinsko-ameriških državah in izvoznicah nafte. Hkrati pa so imele članice EU in podskupine najnižjo rast BDP ter največjo rast brezposelnosti. Pri tem so nečlanice evropske monetarne unije (EMU) med članicami EU z manjšim monetarnim in fiskalnim zategovanjem in tečajnim spodbujanjem kljub vsemu dosegle nekoliko boljšo rast BDP in manjšo rast brezposelnosti.
Skupine držav z večjo kreditno ekspanzijo so povezane z večjo rastjo BDP in inflacije ter z večjim zmanjšanjem nezaposlenosti. Skupine držav z bolj negativnim saldom proračuna imajo tudi večjo rast BDP in inflacijo ter manjšo brezposelnost. Tako so bili na ravni skupin držav boljši makroekonomski rezultati (večja rast BDP, manjša brezposelnost, a hkrati večja inflacija, kar pa je v sedanjih deflacijskih razmerah pravzaprav tudi prednost) povezani z večjo kreditno (večja rast kreditov/BDP) in fiskalno stimulacijo (večja rast proračunskega primanjkljaja).
V drugem koraku je za vzorec 43 največjih držav sveta po BDP narejena regresijska analiza na panelnih podatkih (tabela 2). V njej je ocenjen vpliv politike zategovanja pasu, merjene v obliki monetarne restrikcije v rasti bančnih kreditov in fiskalne restrikcije v zmanjšanju proračunskega primanjkljaja, v času reševanja iz krize na gospodarske rezultate rasti BDP, padca brezposelnosti in inflacije.
Ocenjene enačbe za obdobje krize 2008–2013 za 43 držav so vsebinsko smiselne in statistično zadovoljivo značilne, heteroskedastičnosti ni. Kažejo:
– da je večja rast kreditov/BDP in večji primanjkljaj proračuna na BDP med začetkom in koncem krize privedel do večje rasti BDP (e.1);
– da je na znižanje stopnje brezposelnosti pozitivno vplivala večja rast kreditov/BDP (e.2);
– da je bila hitrejša rast cen, povzročena s hitrejšo rastjo kreditov/BDP in večjim proračunskim primanjkljajem/BDP, v prevladujočih deflacijskih razmerah v svetu pa je rast cen plus (e.3).
Implikacije za Slovenijo
Slovenija je vodila v opazovanem obdobju 2008–2013 nadpovprečno restriktivno ekonomsko politiko, bolj monetarno kot fiskalno, in je (tudi zato!) dosegla primerjalno katastrofalne gospodarske rezultate. Iz brezna krize se z restriktivnimi politikami pač ni mogla izkopati.
V primerjavi s 43 državami glede instrumentov je bila:
– po zmanjšanju proračunskega primanjkljaja v BDP med letoma 2009 in 2014 na 25. mestu,
– po spremembi kreditov v BDP med letoma 2008 in 2013 dosega šele 40. mesto,
– po povečanju plačilnobilančnega presežka v BDP med letoma 2009 in 2014 dosega rang 2,
– po pozitivni spremembi obeh bilanc, proračunske in plačilne, med letoma 2009 in 2014 je na 5. mestu,
– po tečajni spremembi evro/dolar je na 15.–24. mestu.
Po vrednosti ciljev v tabeli 1 je Slovenijo med 43 državami v vzorcu mogoče uvrstiti tako:
– v letih med 2008 in 2012 je imela četrti največji padec BDP,
– padec inflacije med letoma 2009 in 2014 je bil podpovprečen, šele 30. mesto med 43 državami,
– povečanje brezposelnosti med letoma 2009 in 2014 je bilo četrto največje.
Slovenija je vodila škodljivo politiko zategovanja pasu tako na fiskalnem kot monetarnem področju, vendar so bili slovenski makroekonomski rezultati še slabši, kot bi izhajalo iz slabosti njene ekonomske politike. Očitno so k večjemu poslabšanju največ prispevali drugi dejavniki, ki jih v ocenjenih modelih (usmerjenih samo na ukrepe ekonomske politike) ni. Predvideti je mogoče, da so na to vplivale dodatne slovenske slabosti: psihologija (na primer pesimizem in katastrofičarstvo), družbeni sistem (politična negotovost, pravosodna neučinkovitost) ter ekonomski in finančni sistem (bančna katastrofa, slabosti upravljanja na vseh ravneh).
Dosežki leta 2014
Leta 2014 je bila rast BDP Slovenije izjemnih 2,6 odstotka, največ po začetku krize in med tremi največjimi v EU. Dosežena je bila kljub vladni politiki zategovanja pasu (javni izdatki so se zmanjšali za 0,5 odstotka) in politiki Banke Slovenije (bančni krediti so se za polovico zmanjšali in padajo že šest let, najdlje v EU). K padanju kreditov so pripomogli vsaj trije ukrepi Banke Slovenije: prehitro povečevanje kapitalskih zahtev, prehitro in preveliko povečevanje zahtev za rezervacije in nazadnje konec lanskega leta prehitro ustanavljanje sklada za resolucijo bank; manjkala pa je vladna podpora bančnemu kreditiranju v obliki jamstva za kredite podjetjem z dobrimi projekti in dobrimi vodstvi.
Ugoden rezultat pri povpraševanju je bil posledica izjemne rasti izvoza (kjer tudi Sloveniji ustreza politika EU »beggar thy neighbour«, namreč naslanjanje izvoza Nemčije in EU na hitro rast BDP v ZDA, na Kitajskem, rast tudi na Japonskem in v zadnjem času še na razvrednotenje evra, ki bi lahko privedlo tudi do valutnih vojn. Drugi element rasti BDP Slovenije pri končnem povpraševanju so investicije. Ali bodo tudi leta 2015, pa je odvisno predvsem od uspešnosti vlade in državne uprave pri pridobivanju evropskih sredstev, za kar bi morali biti pooblaščeni osebno odgovorni. Potrošnja prebivalstva kot največja kategorija domačega povpraševanja, še ne kaže opazne rasti, čeprav se razmere izboljšujejo. V proizvodnji in ponudbi so najbolj so največjo rast zaznamovali: gradbeništvo z 10,2 odstotka, kmetijstvo s 6,6 odstotka, predelovalna industrija s 4,9 odstotka in poslovne dejavnosti s 34,1 odstotka. Najmanjšo rast pa: storitvene dejavnosti nasploh, konkretno pa druge storitve (–0,3 odstotka), nepremičninske storitve (0,3), javne storitve (0,8), informacijske storitve (1,2).
Vzroki, da rekordne rasti slovenskega BDP večina prebivalstva še ne čuti, so vsaj štirje: še vedno je njegova raven pod maksimalnim BDP 9,2 odstotka; več kot šest odstotkov proizvedenega neto prodamo v tujino (domači produkt je za šest odstotkov večji od uporabljivega); v fazi nastanka in reševanja finančne krize se je zaradi načina reševanja povečalo razslojevanje v korist bogatih in kapitala (produkt se je povečal za 2,6 odstotka, plače le za 1,1 odstotka, štipendije, pokojnine in socialni izdatki pa za še manj – nadpovprečni delež rasti je torej dobil kapital, analogno opozorilom Pikettyja v znani knjigi); potrošnja prebivalstva se agregatno ni povečala kljub rasti BDP.
Rast se je zgodila v nasprotju z napovedmi katastrofičarjev doma in v tujini, ki to vlogo opravljajo s poslanstvom.
Vzroki za nadpovprečno rast BDP Slovenije leta 2014 so v izboljšavi tistih dejavnikov, ki so omenjeni kot še neidentificirani vzrok za nadpovprečen padec slovenskega BDP v času krize: pokazatelji potrošniških pričakovanj in gospodarskega razpoloženja nasploh so zelo ugodni, najboljši od 2007; politične zdrahe so umirjene, večjih vladnih sistemskih posegov v gospodarstvo ni bilo; večje povpraševanje po izvozu pa je zagotovilo pozitivne spremembe.
Napoved rasti BDP
***
Franjo Štiblar, predstojnik Katedre za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani.
