Tiskane izdaje
Več kot polovica prebivalcev Evropske unije še naprej razume mednarodno povezovanje kot priložnost, 45 odstotkov pa v globalizaciji vidi grožnjo, navajajo v Bertelsmann Stiftung. Natančnejša analiza kaže, da se globalizacije najbolj bojijo manj izobraženi in starejši z nižjim dohodkom, vsi ti pa tudi precej bolj podpirajo nacionalistične in populistične stranke in politike. Strah pred globalizacijo, pa naj je upravičen ali ne, je največji skupni imenovalec novih evropskih nacionalističnih strank. Čeprav je strah dejavnik tudi na skrajni levici, tam le redko presega polovico privržencev, medtem ko je na desni skrajnosti političnega odra že skorajda pravilo.
Prestrašeni Avstrijci
»Nemčija in Evropa sta z globalizacijo neznansko pridobili, kljub temu pa mnogi menijo, da so prikrajšani,« komentira Aart De Geus. »Mednarodne povezave moramo določiti tako, da čim več ljudem koristijo, ne pa škodijo.« Drugi raziskovalci vidijo kot pomemben dejavnik mestno oziroma podeželsko življenje, saj je v Veliki Britaniji nesorazmerno število podeželanov volilo za izstop iz Evropske unije, francoska nacionalistka Marine Le Pen pa ima največ podpore v podeželski Franciji. Tudi Alternativo za Nemčijo nesorazmerno podpirajo zunaj velikih mest, a ima Nemčija zaradi svoje preteklosti tudi nekatere posebnosti: nekoč komunistični vzhod države precej bolj podpira populiste vseh vrst, v njem še posebno Saška, ki se je lahko pred drugo svetovno vojno pohvalila z lastno mogočno zgodovino. Tisti, ki zagovarjajo razdelitev na mesta in podeželje, navajajo, da je v redkeje naseljenih predelih tudi veliko manj tujcev in beguncev, zato morda odloča tudi nevajenost na drugačnost.
Ta razdelitev še posebno opredeljuje severno Evropo, kjer ljudje radi živijo v mestih, na jugu celine je mestno življenje dodaten dejavnik frustracije. Zato je odločilno, kje se ljudje čutijo bolj zapuščene, tudi v Trumpovih ZDA je to tako imenovani »rjasti pas« zunaj velikih mest zahodne in vzhodne obale. Od tam so se z globalizacijo izselila številna delovna mesta in ameriški ekonomist Dean Baker, avtor knjige Kako so globalizacija in pravila sodobne ekonomije strukturirani za bogatenje bogatih, verjame, da so glavno breme odpiranja nosili tovarniški delavci. Trgovinski dogovori so po njegovem prepričanju ustvarjeni tako, da korporacije dobijo dostop do poceni tuje delovne sile, zdravniki in odvetniki, ki bi jim konec koncev tudi lahko konkurirali uvoženi, pa ostajajo zaščiteni.
Izstopili bi iz EU
A morda to vsaj v ZDA ni vsa resnica ob spoznanju, da so za Donalda Trumpa volile tudi številne uspešne ženske, pa tudi številni drugi, ki jih ni mogoče dati v predalčke neuspešnosti, ampak bolj kot čemur koli drugemu nasprotujejo politiki razdeljevanja sedanjega predsednika Baracka Obame. Nekateri drugi analitiki zato verjamejo, da bi ameriški delavci namesto pritoževanja zaradi azijske konkurence potrebovali vajeniški sistem nemškega sloga, ki bi jih usposobil za službe prihodnosti. »Univerzitetna izobrazba ni za vsakogar,« meni Gail Heriot iz instituta Cato, ki pa vendarle ne priporoča omejujočih licenc, ki pogosto veljajo v Nemčiji. Vprašanje najbrž je, kako manj izobražene najbolje izučiti za delovna mesta prihodnosti in jim tako omogočiti večje zadovoljstvo s svojim življenjem.
Takšne analize so nadvse pomembne, saj Bertelsmannova raziskava kaže, da bi se polovica črnogledih o globalizaciji strinjala tudi z izstopom iz Evropske unije, najpomembnejšim mirovnim projektom stare celine po krvavi drugi svetovni vojni. Optimisti v štirih petinah podpirajo EU in so večinoma zadovoljni tudi z demokracijo, čeprav so tudi sami kritični do svojih političnih predstavnikov. Ti bi se morali resno zamisliti, verjamejo pri Bertelsmannu. Kanclerki Angeli Merkel priporočajo, naj ponovno pomiri svoje državljane, tako kot jih je sredi najhujše finančne krize pomirila z zagotovilom, da je njihov naložen denar varen. A tudi sami opažajo, da se je kanclerkina begunska politika letos drastično spremenila, kar pripisujejo hitremu dvigu nacionalistov AfD.
