Tiskane izdaje
Ko je grški premier Aleksis Cipras 13. julija dopoldne, po celonočnem vrhu voditeljev območja z evrom, odkorakal iz bruseljske palače Justus Lipsius, je bila po polletni drami določena smer nadaljnjega reševanja Grčije pred bankrotom. V naslednjih tednih je sledila samo še pogajalska »finomehanika«: pisanje sporazuma (»memorandum of understanding«), v katerem so na 32 straneh akribično naštete konkretne reformne naloge za Atene in roki za njihovo izpolnitev. Tretji reševalni sveženj je bil potrjen, v Grčijo se je iz rešilnega sklada ESM stekla prva pomoč, ki bo namenjena predvsem plačilu obveznosti do evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF).
Čeprav se zdi, da se je reševanje vrnilo v stare tirnice, po katerih teče od prvega rešilnega programa spomladi 2010, je vprašanj še vedno več kot odgovorov. Povsem negotovo je, ali bo Ciprasova vlada – če Siriza spet zmaga na volitvah – res uresničevala zaveze in sprejemala ukrepe. Varčevalni cilji so v novem programu v primerjavi s prejšnjimi zavezami sicer res temeljito ublaženi, a iskrene volje za reformno prenovo Grčije, Cipras do zdaj še ni pokazal. Ko je pogledal globoko v brezno, je na papirju sprejel ponujeno. Že sprejeti višji davki, strožji pogoji upokojevanja in drugi ukrepi utegnejo prej ali slej spodkopavati njegovo priljubljenost in povzročiti tudi notranjepolitično destabilizacijo.
Odlog
Evropska politika je odločanje o enem od bolj žgočih vprašanj, grškem dolgu, raje odložila na jesen. Časovnega pritiska že tako ni. Grčiji velikega dela obveznosti do evropskih upnic sploh ni treba odplačevati do začetka prihodnjega desetletja. Obrestne mere so skrajno nizke, povprečna zapadlost posojil pri evropskem rešilnem skladu je 32 let. Tako je Grčija po deležu letnih stroškov servisiranja dolga v BDP manj obremenjena kot druge nekoč krizne države. Po presoji direktorja bruseljskega možganskega trusta Center za evropskega politične študije (CEPS) Daniela Grosa je razprava o stabilnosti dolga le navidezna bitka, saj je pod ugodnimi pogoji, kakršne ima Grčija, vsakdo kos svojim dolgovom.
Kljub temu evrske upnice jeseni čakajo naporne razprave z IMF, ki opozarja na nevzdržnost grškega dolga. Stabilnost je pogoj za njegovo sodelovanje v reševanju. Program IMF za Grčijo, ki je bil sprejet ob drugem evropskem rešilnem svežnju leta 2012 se izteče šele spomladi, in predvsem za trdo jedro območja z evrom na čelu z Nemčijo je sodelovanje washingtonske institucije v reševanju Grčije nujno. Cenijo namreč hladno ekonomsko logiko IMF in vztrajanje pri spoštovanju pravil. Najverjetnejši scenarij dolžniške razbremenitve, ki je neuradno na mizi že od januarskega vzpona Sirize na oblast in je predviden že v sklepih skupine z evrom iz leta 2012, so nadaljnje olajšave pri višini obresti in še daljši rok za plačila.
Tako bi se evropski politiki izognili klasičnemu, nominalnemu odpisu dolga, ki je tabu. Kljub temu bi olajšave imele učinek odpisa, saj bodo članice čez dolga desetletja dobile vrnjene zneske, ki so vredni veliko manj kot zdaj. Po drugi strani bi olajšave omogočile razlago IMF, da je Grčija dobila zadostne olajšave za zagotovljeno stabilnost dolga. Pravi odpis bi povzročil predvsem velike politične težave. Kršena bi bila obljuba volivcem, da neposredne pomoči Grčiji ne bo. Vsak evro, ki je do zdaj šel v Atene, je bil namreč posojilo. Tudi stroški bi bili bolj neposredni. Vsakih sto milijonov evrov odpisanega dolga bi v prihodnosti v članicah pomenilo manj denarja za ceste, bolnišnice, šole.
Veliko težav je povezanih z značilnostmi evropske integracije. V EU je namreč nemogoče izvesti rešitev, kakršno zagovarjajo anglosaksonski ekonomisti na čelu z nobelovcem Paulom Krugmanom in predvideva pretakanje denarja v grško državno blagajno za reševanje pred bankrotom. To je v EU (območju z evrom), ki na fiskalnem področju ne deluje kot (kon)federacija, ampak kot zveza suverenih držav, nepredstavljivo in tudi v nasprotju z evropsko pogodbo, po kateri je vsaka članica sama odgovorna za svoje javne finance. Ker v nasprotju z ZDA na stari celini ni skupnega občutka pripadnosti »Evropi«, je na področju javnih financ nacionalni okvir alfa in omega.
Reševalni kaos
Ponovno zaostrovanje grške krize je sprožilo nove razprave o prihodnosti območja z evrom. Dileme se zrcalijo v razlikah med nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem in predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Oba sta bila učenca velikega nemškega kanclerja Helmuta Kohla in oba sta odločna zagovornika poglabljanje evropske integracije. V nasprotju z Junckerjem, ki je bil prepričan, da si območje z evrom nikakor ne more privoščiti grškega izstopa iz območja z evrom (»grexita«), je bil Schäuble, vsaj taktično, zagovornik teze, da bi bilo boljše slovo Aten od evra, saj bo Grčija brez temeljite preobrazbe preveliko breme za utrjevanje evra kot najpomembnejšega projekta integracije.
Po letošnjem reševalnem kaosu je še bolj jasno, da evrski sistem, kakršen je, ne more učinkovito delovati. Temni oblaki, ki se zbirajo nad svetovnim gospodarstvom v času vse globljih težav velikih držav, kakršne so Kitajska, Brazilija ali Rusija, so še eno znamenje, da se morajo evropske politične elite lotiti njegovega utrjevanja. Še ena finančna kriza bi lahko povzročila pravi potres. Res je, da je evro danes bolje zavarovan z rešilnim skladom ESM in bančno unijo. Toda: razmeroma visok javni dolg, globoka politična nesoglasja in skrajno omejen manevrski prostor ECB po znižanju ključne mere skoraj na ničlo, bi spopadanje z novo krizo naredili še težjo. Navsezadnje, še posledice prejšnje niso odpravljene.
Skladno z nekdanjo logiko, po kateri EU iz vsake krize izide močnejša, prihajajo na mizo novi predlogi za trajno stabilizacijo denarne unije in odpravo njenih prirojenih napak. Vsaj v načelnih razpravah ni nobenih tabujev več. Francoski predsednik François Hollande je obudil idejo o ustanovitvi gospodarske vlade območja evra. Z njo da bi bila denarna unija bolj pripravljena na prihodnje krize. Ustanovljen naj bi bil še parlament območja z evrom, ki bi omogočal boljši demokratični nadzor odločanja. Nadgrajena bi bila s posebnim proračunom, ki bi po Hollandovem predlogu zagotavljal prostor za investicije.
Tudi v Hollandovih očeh je velika težava odtujenost in nezaupanje Evropejcev v odločitve, sprejete na evropski ravni. Območje z evrom pravega institucionalnega okvira sploh nima. Osrednje telo je skupina finančnih ministrov držav z evrom, ki je v EU edinstvena struktura. Čeprav ima zgolj neuraden status, na njenih zasedanjih odločajo o milijardah in usodah milijonov. Morali so, denimo, blagosloviti tako vsako milijardo pomoči kriznim državam kot tudi čez noč odločiti o zaprtju druge največje ciprske banke. Demokratičnega nadzora nad njenim delom ni, vse odločitve so zavite v tančico skrivnosti.
Za krepitev gospodarskega in finančnega usklajevanja, ki naj bi preprečevalo krize, je bilo po letu 2010 že tako veliko narejenega. Nastal je zapleten sistem nadzora proračunov in makroekonomskih neravnotežij. Vrhunec je vsako pomlad objava bruseljskih priporočil članicam. Priporočila in proračunski nadzor sta v nekaj letih izgubila velik del verodostojnosti. Analize kažejo, da se članice na bruseljsko mnenje o njihovih reformnih prizadevanjih požvižgajo. Po načelu »vrana vrani ne izkljuje oči« priporočila na vseh ravnih potrdijo, toda v praksi ostanejo le črka na papirju in o njih se niti ne razpravlja veliko.
Enako velja za strožji proračunski nadzor. Ko so sprejemali odločitev o njegovi uvedbi, je bilo predvideno, da bi imela evropska komisija nekakšno pravico veta, če bi katera od članic predlagala proračun v nasprotju s skupnimi pravili. Tako kot pred več kot desetletjem, ko sta Francija in Nemčija s prevelikimi primanjkljaji, ki niso bili kaznovani, spodkopali pakt o stabilnosti in rasti, nova evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja in gospodarskega komisarja Pierra Moscovicija raje zamiži na eno oko, kot da bi Parizu vsiljevala svojo voljo glede prevelikega proračunskega primanjkljaja.
Kako bi se v prihodnjih letih lahko lotili prenove denarne unije, je negotovo. Da bi odpravili njene največje pomanjkljivosti, bi morali poseči v evropsko pogodbo. Pripravljenosti, da bi se članice odpovedale delu fiskalne suverenosti in da bi njihove proračune prevzeli v roke bruseljski uradniki, še ni. Bi v Parizu privolili, da neki neimenovani uradnik odloča o francoskem proračunu? Pet predsednikov (evropske centralne banke, evropske komisije, vrha držav z evrom, evropskega parlamenta, skupine z evrom) je junija na vrhu zadnje grške krize sicer objavilo svoje dolgo pričakovano poročilo s predlogi za reforme, a v njem primanjkuje predvsem jasnih in konkretnih rešitev.
Tako naj bi v prvi fazi do leta 2017 izkoriščali predvsem sedanje mehanizme, s katerimi bi zagotavljali urejene javne finance, konkurenčnost in demokratično odgovornost. Bančna unija, v kateri je na evropski ravni po novem urejen sistem nadzora in reševanja bank, naj bi bila nadgrajena z evropsko ureditvijo jamstva za vloge. Šele v naslednji fazi po letu 2017 naj bi sledile pogumnejše odločitve, denimo vzpostavitev sistem za blaženje makroekonomskih šokov v kateri od članic. Peterica predsednikov ugotavlja, da je denarna unija kot hiša, ki so jo gradili desetletja, ne da bi bila končana. »Ko je začel divjati vihar, so bili zidovi in streha hitro utrjeni. Skrajni čas je, da utrdi še temelje,« so zapisali. Brez njih bo evro težko previharil nove grozeče viharje.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
